Komu naj podarim ljubko novo knjižico,
pravkar zloščeno s suhim plovcem?
Tebi, Kornelij; kajti ti si imel navado
misliti, da so moje malenkosti nekaj vredne,
že tedaj, ko si se drznil, edini med Italci,
razgrniti ves vek v treh zvitkih —
učenih, o Jupiter, in mukotrpnih!
Zato vzemi zase to knjižico, kakršna koli je,
kakršna koli — in ti, o devica zavetnica,
naj obstane, trajna, več kot eno stoletje.

Vrabec, ljubljenček moje deklice,
s katerim se igra, ki ga drži na prsih,
ki mu, ko se zaganja, ponudi konico prsta
in izziva ostre ugrize,
kadar se moji bleščeči želji
zljubi kaj ljubkega poigravati
(in v tolažbo svoji bolečini,
mislim, da se tedaj umiri težki žar) —
ko bi se s teboj mogel igrati kakor ona
in olajšati žalostne skrbi srca!
Tako drago mi je, kakor je bilo, pravijo, hitri deklici
zlato jabolko,
ki ji je razvezalo dolgo zavezani pas.

Žalujte, o Venere in Kupidi,
in kolikor je ljubkih ljudi!
Vrabec moje deklice je mrtev,
vrabec, ljubljenček moje deklice,
ki ga je ljubila bolj kot svoje oči;
kajti bil je sladek kot med in poznal je svojo gospodarico
tako dobro, kakor deklica pozna mater,
in ni se ganil z njenega naročja,
temveč je poskakoval zdaj sem zdaj tja
in samo svoji gospodarici brez konca čivkal.
Zdaj gre po mračni poti tja,
od koder pravijo, da se nihče ne vrne.
A vam naj gre hudo, hudobne teme
Orka, ki požirate vse, kar je lepega;
tako lepega vrabca ste mi vzele.
O hudo dejanje! O ubogi vrabček!
Zdaj po tvoji krivdi mojemu dekletu
od joka otekle rdijo očke.

Tale čolniček, ki ga vidite, gostje,
pravi, da je bil najhitrejši med ladjami,
in da ni bilo plovila, čigar zaleta
ne bi mogel prehiteti, naj bi bilo treba
leteti z vesli ali z jadrom.
In pravi, da tega ne tají obala
grozečega Jadrana ne otoki Kikladi
ne slavni Rodos ne divja traška
Propontida ne mrki Pontski zaliv,
kjer je ta poznejši čolniček prej bil
kosmat gozd: kajti na Kitorskem grebenu
je s šumečim listjem pogosto oddajal svist.
Pontska Amastris in Kitor, bogat z zeleniko,
tebi je bilo vse to in ti je najbolj znano,
pravi čolniček; od prvega začetka, pravi,
je stal na tvojem vrhu,
v tvoji gladini je prvič namočil vesla,
in od tam skozi toliko podivjanih morij
nosil svojega gospodarja, naj je klical
veter z leve ali z desne, ali če je Jupiter
na obe strani hkrati ugoden pihnil v jadrovo nogo;
in da ni obljubljal nobenih zaobljub obalnim bogovom,
ko je prihajal od skrajnega morja
prav do tega bistrega jezera.
A to je bilo prej: zdaj se v skritem
miru stara in se posveča vama,
dvojček Kastor in dvojček Kastorjev.

Živiva, moja Lezbija, in se ljubiva,
in vse govorice preveč strogih starcev
ceníva za en sam novčič.
Sonca lahko zahajajo in se vračajo:
nama pa, ko enkrat zaide kratka luč,
je spati eno neskončno noč.
Daj mi tisoč poljubov, nato sto,
nato drugih tisoč, nato spet drugih sto,
nato brez konca še tisoč, nato sto,
potem, ko jih bova naštela mnogo tisočev,
jih zmešava, da ne bova vedela,
ali da nam kdo hudoben ne bi mogel zavidati,
ko bi vedel, da je toliko poljubov.

Flavij, o svoji ljubici bi Katulu
rad pripovedoval in ne bi mogel molčati,
ko ne bi bila neokusna in brez ljubkosti.
A ljubiš neko vročično
vlačugo: to te je sram priznati.
Kajti da ne ležiš samotnih noči,
zaman kriči molčeča postelja,
dišeča po vencih in sirskem olju,
in blazina, tu in tam enako
zmečkana, in razmajanega ležišča
škripanje in premikanje.
Kajti nič ne pomaga, prav nič, molčati o razuzdanosti.
Zakaj? Ne bi kazal tako izčrpanih ledij,
če ne bi počel kakšnih neumnosti.
Zato, karkoli imaš dobrega in slabega,
povej nama: hočem tebe in tvojo ljubezen
v ljubkem verzu povzdigniti do neba.

Sprašuješ, koliko tvojih poljubov,
Lezbija, mi je dovolj in preveč.
Kolikršno je število libijskega peska,
ki leži v laserpicijevih Kirenah,
med prerokovališčem žgočega Jupitra
in svetim grobom starega Bata,
ali kolikor je zvezd, ki, ko molči noč,
gledajo skrivne ljubezni ljudi,
toliko poljubov tebe poljubljati
je blaznemu Katulu dovolj in preveč,
kolikor jih radovedneži ne bi mogli prešteti
ne uročiti s hudobnim jezikom.

Ubogi Katul, nehaj noreti,
in kar vidiš, da je propadlo, imej za izgubljeno.
Nekoč so ti sijala svetla sonca,
ko si zahajal, kamor te je vodila deklica,
ljubljena od naju, kakor ne bo ljubljena nobena.
Tedaj se je dogajalo mnogo veselih reči,
ki si jih hotel ti in jih deklica ni odklanjala.
Zares so ti sijala svetla sonca.
Zdaj ona noče več: tudi ti, nemočni, nehaj,
in ne hodi za tem, kar beži, in ne živi kot ubožec,
temveč z zakrknjenim srcem vztrajaj, otrdi.
Zbogom, deklica! Zdaj Katul trdi,
ne bo te iskal ne prosil proti volji:
a ti boš žalovala, ko ne boš prošena nikoli.
Zločinka, gorje ti! Kakšno življenje te čaka!
Kdo bo zdaj prišel k tebi? Komu se boš zdela lepa?
Koga boš zdaj ljubila? Čigava boš rečena?
Koga boš poljubljala? Komu boš grizla ustnice?
A ti, Katul, odločen, otrdi.

Veranij, izmed vseh mojih prijateljev
meni prednji za tristo tisoč,
si prišel domov k svojim penatom
in složnim bratom in ostareli materi?
Prišel si! O srečne novice zame!
Videl te bom zdravega in slišal, kako pripoveduješ
o iberskih krajih, dejanjih, narodih,
kakor je tvoja navada, in objemši ti vrat
bom poljubljal ljubka usta in oči.
O, kolikor je najsrečnejših ljudi,
kaj je bolj veselo ali blaženo od mene?

Moj Var me je, brezdelnega, s foruma
peljal pogledat svojo ljubico,
vlačugico, kakor se mi je tedaj na hitro zdela,
nikakor ne neokusno ne brez ljubkosti.
Ko sva prišla tja, naneslo je na
razne pogovore, med njimi, kakšna je zdaj
Bitinija, kako ji gre,
in ali mi je kaj nanesla denarja.
Odgovoril sem, kar je bilo res: da ni ničesar
ne za same ljudi ne za pretorje ne za spremstvo,
zakaj bi kdo prinesel domov bolj namazano glavo,
zlasti tem, ki jim je bil pretor pokvarjenec
in ni maral spremstva niti za las.
»A vendar,« pravijo, »si gotovo nabavil,
kar tam, kot pravijo, izvira:
nosače za nosilnico.«
Jaz pa, da bi se pred deklico
naredil za srečnejšega, rečem: »Ni mi šlo
tako slabo, čeprav mi je nanesla slaba provinca,
da ne bi mogel dobiti osem pokončnih mož.«
A jaz nisem imel ne tu ne tam nikogar,
ki bi si mogel na vrat naložiti
zlomljeno nogo stare postelje.
Tedaj ona, kakor se je spodobilo precej predrzni,
reče: »Prosim, moj Katul, posodi mi
za trenutek tiste: hočem, da me odnesejo
k Sarapisu.« »Počakaj,« rečem deklici,
»tisto, kar sem pravkar rekel, da imam,
mi je ušlo iz računa: moj tovariš
je Gaj Cina; on si jih je nabavil.
Toda ali so njegovi ali moji, kaj me briga?
Uporabljam jih tako dobro, kakor da bi si jih sam nabavil.
A ti živiš neslano in nadležno,
ti, zaradi katere človek ne sme biti nepazljiv.«

Furij in Avrelij, Katulova spremljevalca,
najsi prodre do skrajnih Indijcev,
kjer se obala od daleč odmevajočega
vzhodnega vala tolče,
ali med Hirkance ali mehke Arabce,
ali Sake ali strelovite Parte,
ali med vode, ki jih barva
sedmerorečni Nil,
ali najsi prekorači visoke Alpe
in obišče spomenike velikega Cezarja,
galski Ren, grozovito gladino, in skraj-
nje Britance,
vse to, karkoli bo prinesla volja
nebeščanov, pripravljena skupaj poskusiti,
sporočita moji deklici
malo, a ne prijaznih besed.
Naj živi in uspeva s svojimi ljubimci,
ki jih hkrati objeti drži tristo,
nobenega zares ne ljubeč, temveč vsem po vrsti
trgajoč meča;
in naj se ne ozira, kakor prej, na mojo ljubezen,
ki je po njeni krivdi padla kakor cvet
na robu travnika, potem ko se ga je
dotaknil mimoidoči plug.

Marucinski Azinij, z levo roko
se ne lepo obnašaš pri šali in vinu:
kradeš prtiče manj pazljivim.
Misliš, da je to duhovito? Motiš se, tepec!
Kakor koli, umazana in neokusna stvar je.
Mi ne verjameš? Verjemi bratu
Poliónu, ki bi tvoje tatvine rad odkupil celo za talent;
kajti fant je izveden v ljubkosti in dovtipu.
Zato ali pričakuj tristo enajstercev
ali mi vrni prtič,
ki me ne gane po svoji vrednosti,
temveč je spomin na mojega tovariša.
Kajti setabske robčke iz Iberije
sta mi poslala v dar Fabul
in Veranij: te moram ljubiti,
in svojega Veranijčka in Fabula.

Dobro boš večerjal, moj Fabul, pri meni
čez malo dni, če ti bogovi naklonijo,
če boš s seboj prinesel dobro in obilno
večerjo, ne brez svetle deklice
in vina in soli in vsakršnega smeha.
Če boš to, pravim, prinesel, naš ljubki,
boš dobro večerjal; kajti mošnjiček
tvojega Katula je poln pajčevin.
A v zameno boš prejel čisto ljubezen
ali kar je še slajšega in ljubkejšega:
kajti dal ti bom dišavo, ki so jo moji deklici
podarile Venere in Kupidi,
in ko jo boš povohal, boš prosil bogove,
naj te, Fabul, spremenijo vsega v nos.

Ko te ne bi ljubil bolj od svojih oči,
preljubi Kalvo, bi te zaradi tega darila
sovražil s sovraštvom, kakor ga goji Vatinij:
kajti kaj sem storil ali kaj sem rekel,
da me tako grdo pogubljaš s toliko pesniki?
Naj tistemu klientu bogovi naklonijo mnogo hudega,
ki ti je poslal toliko brezbožnežev.
Če pa ti, kakor slutim, to novo in izbrano
darilo daje slovničar Sula,
mi ni hudo, temveč dobro in blaženo,
da tvoj trud ni izgubljen.
Veliki bogovi, kako grozno in prekleto knjižico
si — seveda — poslal svojemu Katulu,
da bi umrl že tisti dan,
ob Saturnalijah, najboljšem izmed dni!
Ne, ne, to ti, hinavec, ne bo šlo kar tako mimo:
kajti, ko se zdani, bom stekel h knjigarjevim
skrinjam, Cezije, Akvine,
Sufena — zbral bom vse strupe
in ti bom s temi mukami poplačal.
Vi pa medtem zbogom, pojdite
tja, od koder ste prinesli hudobno nogo,
nadloge stoletja, najslabši pesniki.

Če boste morda kdaj bralci
mojih neumnosti in se ne boste zgražali
položiti rok name,

Priporočam ti sebe in svojo ljubezen,
Avrelij. Prosim za sramežljivo uslugo:
da, če si kdaj v duši česa želel,
kar bi zahteval čisto in nedotaknjeno,
mi sramežljivo obvaruješ dečka —
ne pravim pred množico: teh se prav nič ne bojim,
ki po ulici zdaj sem zdaj tja
hodijo mimo, zaposleni s svojim opravkom;
temveč se bojim tebe in tvojega uda,
nevarnega dečkom, dobrim in slabim.
Njega premikaj, kjer hočeš in kakor hočeš,
kolikor hočeš, kadar bo pripravljen zunaj:
le tega enega izvzamem, kakor mislim, sramežljivo.
Če pa te bo hudobna misel in blazna strast
pahnila v tolikšno krivdo, zlobnež,
da bi z zasedami napadel mojo glavo,
ah, tedaj ti, ubogi in hude usode,
ki ti bodo, ko ti razprejo noge skozi odprta vrata,
skozenj tekle redkve in ribe.

Nategnil vaju bom v rit in v usta,
Avrelij, ti podleg, in Furij, ti razuzdanec,
ki sta me po mojih verzih,
ker so mehkužni, imela za premalo spodobnega.
Kajti čist mora biti pobožen pesnik
sam, njegovim verzom pa ni treba,
ki šele tedaj imajo sol in ljubkost,
če so mehkužni in premalo spodobni
in če morejo vzdražiti, kar srbi —
ne pravim dečkom, temveč tem kosmatincem,
ki ne morejo premakniti otrdelih ledij.
Ker sta prebrala mnogo tisočev poljubov,
me imata za premalo moškega?
Nategnil vaju bom v rit in v usta.

O Kolonija, ki želiš rajati na dolgem mostu
in si pripravljena plesati, a se bojiš nebogljenih
nog mostiča, ki stoji na prenovljenih deskah,
da ne bi zvrnil vznak in obležal v votli močvari,
naj ti po tvoji želji nastane dober most,
na katerem bi se opravljale celo Salisubsilove svetinje,
le izkaži mi, Kolonija, ta dar največjega smeha.
Nekega svojega someščana hočem s tvojega mostu
vreči strmoglav v blato, čez glavo in noge,
a tja, kjer je vsega jezera in smrdljive močvare
najbolj sinji in najgloblji tolmun.
Skrajno neslan človek je in nima pameti niti toliko kot deček,
komaj dveleten, ki spi v tresoči se očetovi roki:
ta ima za ženo deklico v najbolj svežem cvetu
(in deklica, nežnejša od mladega kozliča,
ki bi jo bilo treba bolj skrbno varovati kot najčrnejše grozdje),
pa pušča, da se igra, kakor se ji zljubi, in ne mara zanjo niti za las,
niti se ne gane s svoje strani, temveč leži kakor jelša
v jarku, presekana pri korenu z ligurijsko sekiro,
vse čuteč prav toliko, kakor da nikjer ničesar ni.
Tak je ta moj tepec: nič ne vidi, nič ne sliši,
kdo sam je, ali sploh je ali ni — tudi tega ne ve.
Zdaj ga hočem s tvojega mostu vreči naglavce,
če bi se dalo nenadoma predramiti to butasto otopelost
in v težkem blatu pustiti njegovega lena duha,
kakor pusti mula železno podkev v lepljivem breznu.

Avrelij, oče vseh lakot,
ne le teh, temveč kolikor jih je bilo
ali jih je ali jih bo v prihodnjih letih,
želiš nategniti mojo ljubico.
In ne skrivaj: kajti si zraven, šališ se skupaj,
prilepljen ob boku poskušaš vse.
Zaman: kajti tebe, ki mi nastavljaš zasede,
bom prvi dosegel z nategom v usta.
In ko bi to počel sit, bi molčal:
zdaj pa me boli prav to, da se bo deček
naučil, joj meni, stradati in žejati.
Zato nehaj, dokler smeš še dostojno,
da ne bi končal, a nategnjen v usta.

Tale Sufen, Var, ki ga dobro poznaš,
je človek ljubek in dovtipen in olikan,
in isti spesni daleč največ verzov.
Mislim, da jih ima deset tisoč ali več
spisanih, in to ne, kakor je v navadi, na palimpsestu
prepisanih: kraljevi papir, nove knjige,
novi valji, jermeni, rdeč pergament,
s svincem načrtano in s plovcem vse zglajeno.
Ko to bereš, se ta lepi in olikani
Sufen spet zazdi kot navaden kozji molznik ali kopač:
tako zelo odstopa in se spremeni.
Kaj naj mislimo, da to je? Kdor se je pravkar zdel šaljivec
ali kar je še bolj uglajenega od tega,
isti je bolj neokreten od neokretnega podeželja,
brž ko se dotakne pesmi, in isti ni nikoli
tako blažen kakor tedaj, ko piše pesem:
tako se veseli sebe in tako se sam občuduje.
Nedvomno se vsi enako motimo in ni nikogar,
v komer ne bi mogel v kakšni reči videti
Sufena. Vsakomur je dodeljena svoja zmota,
a ne vidimo tistega dela malhe, ki je na hrbtu.

Furij, ki nimaš ne sužnja ne skrinje
ne stenice ne pajka ne ognja,
a imaš očeta in mačeho, katerih
zobje bi lahko použili celo kremen,
lepo ti je s tvojim očetom
in z leseno ženo tvojega očeta.
In nič čudnega: kajti vsi ste zdravi,
lepo prebavljate, ničesar se ne bojite,
ne požarov ne hudih podrtij
ne brezbožnih tatvin ne strupenih zvijač
ne drugih nevarnih nezgod.
In vendar imate telesa bolj suha od roga
ali česar koli še bolj izsušenega,
od sonca in mraza in lakote.
Zakaj ti torej ne bi bilo dobro in blaženo?
Pri tebi ni znoja, ni sline,
ne sluzi ne hudega nosnega izcedka.
K tej snažnosti dodaj še bolj snažno:
da imaš rit čistejšo od solnice
in v vsem letu ne serješ desetkrat;
in to je trše od boba in kamenčkov,
tako da si, če bi z rokami mel in drgnil,
nikoli ne bi mogel umazati prsta.
Teh ugodnosti, tako blaženih, Furij,
ne preziraj in ne imej za malenkost,
in nehaj prositi tistih sto tisoč
sestercijev, ki jih navadno izprosiš: kajti dovolj si blažen.

O ti, ki si cvetek Juvencijev,
ne le teh, temveč kolikor jih je bilo
ali jih bo kdaj v prihodnjih letih,
raje bi videl, da bi Midove zaklade dal
tistemu, ki nima ne sužnja ne skrinje,
kakor da se pustiš od njega ljubiti.
»Kaj? Ali ni lep človek?« porečeš. Je:
a ta lepi nima ne sužnja ne skrinje.
To zavračaj in omalovažuj, kolikor hočeš:
pa vendar on nima ne sužnja ne skrinje.

Razuzdani Tal, mehkejši od zajčje dlake
ali gosjega mozga ali skrajnega ušesnega mečka
ali od mlahavega uda starca in pajčevinaste plesni,
in isti, Tal, bolj grabežljiv od viharne nevihte,
ko boginja pokaže zazevane —
vrni mi moj plašč, ki si ga zgrabil,
in setabski robček in tinske pisane tkanine,
tepec, ki jih javno nosiš, kakor da so dedne.
Te zdaj odlepi od svojih krempljev in vrni,
da ti razžarjeni biči grdo ne popišejo
volnenih bočkov in mehkih ročic,
in da se ne bi nenavadno premetaval kakor drobna ladja,
ujeta na velikem morju v podivjanem vetru.

Furij, vaša vilica ni izpostavljena
pihanju juga ne zahodnika
ne divjega severnika ali vzhodnika,
temveč petnajst tisoč in dvesto.
O grozoviti in kužni veter!

Deček, strežnik starega falernca,
natoči mi grenkejše čaše,
kakor veleva zakon gospodarice Postumije,
bolj pijane od pijane jagode.
Vi pa, vode, pojdite od tod, kamor hočete,
poguba vina, in preselite se k strogim:
tu je čisto, nemešano Tionovo vino.

Pizonovi spremljevalci, prazna četa
s prikladnimi in lahkimi culami,
preodlični Veranij in ti, moj Fabul,
kako vam gre? Sta s tistim
pokvarjencem dovolj prestala mraz in lakoto?
Ali se v računih kaže kaj dobička
med izdatki, kakor pri meni, ki sem sledil
svojemu pretorju in vpisujem med dobiček, kar sem izdal?
O Memij, dobro in dolgo si me, zvrnjenega vznak,
počasi natepal z vsem tistim brunom.
A kolikor vidim, sta bila v enaki
usodi: kajti z nič manjšim udom
sta bila nabasana. Le išči si imenitne prijatelje!

Kdo more to gledati, kdo more prenašati,
razen nesramnež in požeruh in kockar,
da ima Mamura, kar je prej imela
dolgolasa Galija in skrajna Britanija?
Razuzdani Romul, boš to gledal in prenašal?
In tisti bo zdaj ošaben in prekipevajoč
hodil skozi spalnice vseh
kakor bel golobček ali Adonis?
Razuzdani Romul, boš to gledal in prenašal?
Nesramnež si in požeruh in kockar.
Ali si zato, edini vojskovodja,
bil na skrajnem otoku zahoda,
da bi tisti vajin izrabljeni ud
požrl dvajset ali trideset milijonov?
Kaj drugega je sprevržena radodarnost?
Je premalo zapravil ali premalo požrl?
Najprej je bilo raztrgano očetovsko premoženje;
drugič pontski plen; nato tretjič
iberski, ki ga pozna zlatonosna reka Tag.
Zdaj se ga boji Galija in Britanija.
Zakaj gojita to nesrečo? Ali kaj zmore ta
razen požirati zamaščene dediščine?
Ali sta zato, o najbogatejša v mestu,
tast in zet, pogubila vse?

Alfen, pozabljivi in do složnih tovarišev nezvesti,
ti ni prav nič žal, trdi, tvojega sladkega prijateljčka?
Me že izdati, me že varati ne pomišljaš, verolomnež?
Brezbožna dejanja varljivih ljudi niso pogodu nebeščanom;
a ti nanje ne misliš in mene ubogega zapuščaš v nesreči.
Joj, kaj naj, povej, počno ljudje, komu naj zaupajo?
Saj si me ti sam silil izročiti dušo, krivični,
zapeljujoč me v ljubezen, kakor da bi mi bilo vse varno.
Zdaj se isti umikaš in vse svoje besede in dejanja
puščaš, da jih vetrovi jalovo odnašajo in zračne megle.
Če si ti pozabil, se bogovi spominjajo, spominja se Zvestoba,
ki bo poskrbela, da se boš pozneje kesal svojega dejanja.

Sirmion, biserček polotokov
in otokov, kolikor jih na bistrih jezerih
in širnem morju nosi oba Neptuna,
kako rad in kako vesel te spet gledam,
komaj sam sebi verjamem, da sem zapustil
tinske in bitinske poljane in te vidim na varnem!
O kaj je bolj blaženo od odloženih skrbi,
ko duh odloži breme in, utrujeni od tujega
napora, pridemo k svojemu ognjišču
in počijemo na zaželeni postelji?
To je edino, kar odtehta tolikšne napore.
Pozdravljen, o ljubki Sirmion, in veseli se svojega gospodarja;
veselite se tudi vi, o valovi lidijskega jezera;
smejte se, kolikor je doma smeha.

Prosim te, moja sladka Ipsitila,
moja slast, moja radost,
vabi me, naj pridem k tebi opoldne.
In če to velévaš, poskrbi,
da nihče ne zapahne vrat s ključavnico
in da te ne mika kam ven oditi;
temveč ostani doma in nama pripravi
devet zaporednih jebov.
A če boš kaj ukrenila, veli takoj:
kajti sit ležim in nasičen zleknjen
prebadam tuniko in ogrinjalo.

O najboljši med kopališkimi tatovi,
Vibenij oče, in ti, prasec sin,
(kajti oče je z bolj umazano desnico,
sin pa z bolj požrešno ritjo)
zakaj ne odideta v pregnanstvo, na proklete obale,
ko so očetove tatvine
ljudstvu že znane, ti pa, sin,
svoje kosmate riti ne moreš prodati niti za as?

V Dianinem varstvu smo
neomadeževana dekleta in dečki;
Diano pojmo, neomadeževani
dečki in dekleta.
O Latonina hči, velika
potomka najvišjega Jupitra,
ki te je mati blizu delske
oljke položila,
da bi bila gospodarica gora
in zelenih gozdov
in skritih soteska
in šumečih rek;
tebe od porodnic v bolečinah
kličejo Lucina, Junona,
tebe mogočno Trivijo in po ponarejeni
svetlobi imenovano Luno.
Ti, boginja, z mesečnim tekom
meriš letno pot
in kmetu polniš podeželsko
hišo z dobrimi pridelki.
Bodi z imenom, ki ti ugaja,
posvečena, in Romulov
rod, kakor si od nekdaj vajena,
dobrotljivo varuj s svojo pomočjo.

Nežnemu pesniku, mojemu tovarišu
Ceciliju, papir, povej, prosim,
naj pride v Verono, zapusti
obzidje Novega Koma in larijsko obalo:
kajti nekaj misli
naj sprejme od svojega in mojega prijatelja.
Zato bo, če bo pameten, požrl pot,
čeprav ga bo tisočkrat bela deklica
klicala nazaj in mu, ovivši obe roki
okrog vratu, prigovarjala, naj se zamudi,
ki zdaj, če mi poročajo resnico,
hira po njem v silni ljubezni:
kajti odkar je prebral začeto
gospo Dindima, od tedaj ubožici
ognji glodajo notranji mozeg.
Odpuščam ti, deklica, od safiške
Muze bolj učena: kajti očarljivo je
Cecilij začel Veliko Mater.

Anali Voluzija, posrani papir,
izpolnite zaobljubo za mojo deklico:
kajti sveti Veneri in Kupidu
se je zaobljubila, da bo, če ji bom vrnjen
in neham bruhati srdite jambe,
najbolj izbrane spise najslabšega
pesnika izročila počasnonogemu bogu,
da bodo sežgani na nesrečnem lesu.
In to je najhujša deklica videla,
da se šaljivo in ljubko zaobljublja bogovom.
Zdaj, o iz sinjega morja rojena,
ki obiskuješ sveti Idalij in odprte Urije,
in Ankono in trstičnati Knid,
in Amatunt in Golge,
in Durahij, gostilno Jadrana,
potrdi, da je zaobljuba sprejeta in izpolnjena,
če ni brez mika in brez miline.
Vi pa medtem pojdite v ogenj,
polni kmetavzarstva in neokusnosti,
Anali Voluzija, posrani papir.

Pohotna gostilna in vi, popivači,
deveti steber od bratov s čepicami,
mislite, da imate le vi kurce,
da je le vam dovoljeno pojebati
vsa dekleta in imeti druge za kozle?
Ali mar, ker sedite drug ob drugem, bedasti,
sto ali dvesto vas, mislite, da si ne bom upal
vseh dvesto posedačev naenkrat pofukati v usta?
Le mislite si: kajti vse pročelje
gostilne vam bom popisal s kurci.
Kajti deklica, ki mi je zbežala z naročja,
ljubljena tako, kot ne bo nobena ljubljena,
za katero sem bil velike vojne,
se je namestila tam. Njo vsi imenitni
in srečni ljubite, in celo, kar je sramotno,
vsi pritlikavi in ulični prešuštniki:
ti pa pred vsemi, edini med dolgolasci,
sin zajčje Keltiberije,
Egnacij, ki te dela imenitnega temna brada
in zob, zdrgnjen s hispanskim scanjem.

Slabo je, Kornificij, tvojemu Katulu,
slabo, pri Herkulu, mu je in mučno,
in bolj in bolj iz dneva v dan, iz ure v uro.
A ti, kar je najmanjše in najlažje,
s kakšno besedo tolažbe si ga potolažil?
Jezim se nate. Tako z mojo ljubeznijo?
Le malce kakršne koli besede tolažbe,
bolj žalostne od Simonidovih solza.

Egnacij, ker ima bele zobe,
se ceri povsod. Če se pride na klop
obtoženca, ko govornik vzbuja jok,
se on ceri. Če se pri grmadi pobožnega sina
žaluje, ko osirotela mati objokuje edinca,
se on ceri. Karkoli je, kjerkoli je,
karkoli počne, se ceri. To bolezen ima,
ne elegantno, kot menim, ne uglajeno.
Zato te moram posvariti, dobri Egnacij.
Ko bi bil Rimljan ali Sabinec ali Tiburtinec
ali varčni Umbrijec ali debeli Etruščan
ali Lanuvinec, črn in zobat,
ali Transpadanec, da omenim tudi svoje,
ali kdorkoli, ki si čisto umiva zobe,
vseeno ne bi hotel, da se povsod ceriš;
kajti od neumnega smeha ni nič bolj neumnega.
Zdaj pa si Keltiberec: v keltiberski deželi
si vsakdo zjutraj s tem, kar je poscal,
navadno drgne zob in rdeče dlesni,
tako da bolj ko je ta vaš zob zloščen,
bolj oznanja, da si popil scanine.

Kakšna zla misel te, ubogi Ravid,
žene strmoglavo v moje jambe?
Kateri bog, slabo priklican,
ti pripravlja, da zanetiš blazni prepir?
Ali da prideš ljudem v usta?
Kaj hočeš? Želiš biti znan za vsako ceno?
Boš, ker si mojo ljubezen
hotel ljubiti z dolgo kaznijo.

Ameana, prefukana deklica,
je od mene zahtevala celih deset tisočev,
tista deklica z grdkastim nosom,
prijateljica formijskega zapravljivca.
Sorodniki, ki vam je do deklice mar,
skličite prijatelje in zdravnike:
deklica ni pri zdravi pameti, in ne sprašuje
bakrenega zrcala, kakšna je.

Pridite, enajsterci, kolikor vas je,
vsi od vsepovsod, kolikor koli vas je vseh.
Za šalo me ima grda prešuštnica
in pravi, da mi ne bo vrnila vaših
tablic, če boste to prenesli.
Zasledujmo jo in terjajmo nazaj.
Sprašujete, katera je? Tista, ki jo vidite
grdo stopati, kot mimka in nadležno
se smejati z gobcem galskega psička.
Obstopite jo in terjajte nazaj:
gnusna prešuštnica, vrni tablice,
vrni, gnusna prešuštnica, tablice.
Nič ti ni mar? O blato, kurbišče,
ali kar koli bolj zavrženega moreš biti.
A vendar tega ni imeti za dovolj.
Če že drugega ne moremo, ji izvabimo
rdečico na pasjem železnem obrazu.
Zavpijte znova z glasnejšim glasom:
gnusna prešuštnica, vrni tablice,
vrni, gnusna prešuštnica, tablice.
A nič ne opravimo, nič se ne gane.
Spremeniti moramo način in mero,
če morete kaj več opraviti:
čedna in poštena, vrni tablice.

Pozdravljena, deklica ne z najmanjšim nosom
ne z lepo nogo ne s črnimi očmi
ne z dolgimi prsti ne s suhimi usti
ne prav posebno z izbranim jezikom,
prijateljica formijskega zapravljivca.
Tebe pokrajina razglaša za lepo?
S teboj primerjajo našo Lesbijo?
O nespametni in neokusni vek!

O naše posestvo, bodisi sabinsko bodisi tiburtinsko
(kajti da si tiburtinsko, trdijo tisti, ki jim ni
do tega, da bi žalili Katula: a tisti, ki jim je,
se s katero koli stavo pravdajo, da si sabinsko),
a bodisi sabinsko ali resničneje tiburtinsko,
rad sem bival v tvoji primestni
vili in iz prsi izgnal hudi kašelj,
ki mi ga ni po krivici dal moj želodec,
ko sem hlepel po razkošnih večerjah.
Kajti ker sem hotel biti Sestijev gost,
sem prebral govor proti kandidatu Anciju,
poln strupa in kuge.
Tu me je mrzel in pogost kašelj,
ko sem bil nahodni, tresel, dokler nisem zbežal v tvoje naročje
in se ozdravil s počitkom in koprivo.
Zato ti okrepčan izrekam največjo
zahvalo, ker nisi kaznovalo mojega greha.
In ne prosim več, da bi, če Sestijeve
grozovite spise spet vzamem v roke, njegov mraz
prinesel nahod in kašelj ne meni, ampak samemu Sestiju,
ki me tedaj vabi, ko sem bral slabo knjigo.

Septimij, držeč svojo ljubezen
Akmo v naročju, reče: moja Akme,
če te ne ljubim noro in nisem pripravljen
te ljubiti neprestano vsa leta
kolikor je kdo najbolj sposoben umirati od ljubezni,
naj sam v Libiji in ožgani Indiji
pridem nasproti sivookemu levu.
Ko to reče, Amor, kakor prej na levi,
na desni kihne v odobravanje.
A Akme, rahlo nagnivši glavo
in sladkega dečka opite očke
poljubivši s tistimi škrlatnimi usti,
tako reče: moje življenje, Septimijček,
temu edinemu gospodu vedno služiva,
kakor mi mnogo večji in ostrejši
ogenj gori v mehkem mozgu.
Ko to reče, Amor, kakor prej na levi,
na desni kihne v odobravanje.
Zdaj, krenivši od dobrega znamenja,
z vzajemnimi srci ljubita in sta ljubljena.
Ubogi Septimij eno samo Akmo
rajši ima kot Sirijo in Britanijo:
v edinem Septimiju zvesta Akme
uživa slasti in strasti.
Kdo je videl srečnejših ljudi,
kdo Venero z boljšim znamenjem?

Zdaj pomlad prinaša mlačno toploto,
zdaj besnenje enakonočnega neba
v prijetnih sapicah Zefirja utihne.
Zapustimo, Katul, frigijske poljane
in rodovitno polje vroče Nikeje:
poletimo k slavnim mestom Azije.
Že vznemirjeni duh hrepeni po tavanju,
že veseli od vneme se noge krepijo.
O sladke druščine tovarišev, zbogom,
ki nas, skupaj odšle daleč od doma,
različne, razne poti nazaj nesejo.

Porcij in Socracion, dve levici
Pizona, garje in lakota sveta,
je vaju tisti obrezani Priap
postavil pred mojega Veraniola in Fabula?
Vidva prirejata razkošne pojedine
že sredi dneva? Moja tovariša
iščeta na razpotju povabila?

Tvoje medene oči, Juvencij,
če bi mi kdo dal neprestano poljubljati,
bi jih poljubljal do tristo tisočkrat,
in nikoli se ne bi zdel, da bom sit,
niti če bi bila gostejša od suhih klasov
žetev najinega poljubljanja.

Najzgovornejši med Romulovimi vnuki,
kolikor jih je in kolikor jih je bilo, Mark Tulij,
in kolikor jih bo v prihodnjih letih,
najlepšo zahvalo ti izreka Katul,
najslabši pesnik med vsemi,
toliko najslabši pesnik med vsemi,
kolikor si ti najboljši zagovornik med vsemi.

Včeraj, Licinij, sva se brezdelna
mnogo igrala na mojih tablicah,
kakor sva se dogovorila biti prefinjena.
Pišoč verzke je vsak od naju
igraje menjaval zdaj to zdaj ono mero,
vračajoč vzajemno med šalo in vinom.
In odtod sem odšel, od tvoje duhovitosti
vžgan, Licinij, in od tvojih dovtipov,
tako da me ubogega ni veselila jed
in mi spanec ni pokril očí s pokojem,
temveč sem se neukročen v vsej blaznosti
prevračal po postelji, hrepeneč videti dan,
da bi govoril s teboj in bil s teboj.
A potem ko so utrujeni od napora udje
napol mrtvi ležali na posteljici,
sem ti, ljubki, naredil to pesem,
iz katere bi razbral mojo bolečino.
Zdaj pazi, da ne boš predrzen, in prošenj najinih,
prosim, pazi, da ne zavrneš, očke,
da Nemeza od tebe ne bo terjala kazni.
Silovita boginja je: varuj se je žaliti.

Tisti se mi zdi enak bogu,
tisti, če je dovoljeno reči, prekaša bogove,
ki sedeč nasproti tebe vedno znova
te gleda in posluša,
ko se sladko smeješ, kar meni ubogemu vse
čute iztrga: kajti brž ko sem te,
Lesbija, zagledal, mi ne ostane
glasu, ampak jezik odreveni, tanek pod ude
plamen se razlije, od lastnega zvenenja
mi zvenijo ušesa, dvojne oči
zastira noč.
Brezdelje, Katul, ti je nadležno:
v brezdelju se raduješ in preveč razsajaš.
Brezdelje je že prej kralje in blažena
mesta pogubilo.

Kaj je, Katul? Kaj se obotavljaš umreti?
Na kurulskem stolu sedi golšavi Nonij,
po konzulatu krivo prisega Vatinij:
kaj je, Katul? Kaj se obotavljaš umreti?

Nasmejal sem se nekomu izmed občinstva,
ki je, ko je čudovito Vatinijeve
zločine moj Kalv razgrnil,
začuden dvignivši roke rekel tole:
veliki bogovi, zgovoren škratelj!

Otonova glava je docela drobcena,
in nogé, napol umite, prostaške,
tih in lahek Libonov prdec,
če ne vse, naj bi bilo zoprno
tebi in Fuficiju, prekuhanemu starcu...
Jezil se boš spet nad mojimi jambi,
nedolžnimi, edinstveni imperator.

Prosim te, če morda ni nadležno,
da mi pokažeš, kje je tvoje skrivališče.
Iskali smo te na Malem polju,
v cirkusu, po vseh knjigarnah,
v posvečenem templju najvišjega Jupitra.
V Pompejevem sprehajališču sem hkrati
vse ženske, prijatelj, prijemal,
a videl sem jih z vedrim obrazom.
† Prav te sem tako terjal:
Kamerija mi dajte, presneta dekleta!
Neka pravi, razgalivši † nazaj †
glej, tukaj se skriva med rožnatimi prski.
A prenašati tebe je že Herkulov napor:
naj se pretvarjam, da sem oni kretski čuvaj,
naj me nese pegazovski polet,
naj bom Ladas ali peruteronogi Perzej,
ne Rezove snežne in hitre dvovprege:
dodaj sem še perutonoge in krilate,
in hkrati zahtevaj tek vetrov,
ki bi mi jih uklenjene, Kamerij, izročil:
vseeno bi bil do zadnjega mozga utrujen
in od mnogih onemoglosti izžet
v iskanju tebe, prijatelj.
S tolikšno ošabnostjo se skrivaš, prijatelj?
Povej nam, kje boš, izreci
pogumno, zaupaj se, izroči se svetlobi.
Te zdaj zadržujejo mlečnobele deklice?
Če držiš jezik zaprt v ustih,
boš zavrgel vse sadove ljubezni:
zgovorna Venera se veseli besedovanja.
Ali če hočeš, smeš zapreti nebo ust,
dokler si deležen prave ljubezni.

O smešna in šaljiva reč, Kato,
vredna tvojih ušes in tvojega krohota.
Smej se, kolikor ljubiš Katula, Kato:
reč je smešna in nadvse šaljiva.
Pravkar sem zalotil fantiča, ki je pri deklici
sunkal: tega sem, če je Dioni po volji,
s svojim togim kolom namesto kopja prebodel.

Lepo se ujemata izprijena razuzdanca,
Mamura in mehkužni Cezar.
Nič čudnega: enaki madeži pri obeh,
eden rimski, oni formijski,
vtisnjeni ostajajo in se ne izperejo:
enako bolna dvojčka oba,
na eni ležalki oba učenjakarja,
ne ta bolj požrešen prešuštnik kot oni,
tekmeca in tovariša za deklice:
lepo se ujemata izprijena razuzdanca.

Celij, naša Lesbija, tista Lesbija,
tista Lesbija, ki jo je Katul edino
ljubil bolj kot sebe in vse svoje,
zdaj po križiščih in stranskih ulicah
gúli vnuke velikodušnega Rema.

Bononijska Rufa Rufulu ga cuza,
žena Menenija, ki ste jo pogosto na grobiščih
videli grabiti večerjo s same grmade,
ko je, loveč z ognja skotalilni kruh,
dobivala udarce od napol obritega grmadarja.

Mar te je levinja v libijskih gorah
ali Skila, lajajoča iz spodnjega dela svojih ledij,
rodila s tako trdim in gnusnim duhom,
da bi glas prosilca v skrajni stiski
preziral, ah, s prehudo divjim srcem?

O prebivalec helikonskega
griča, Uranijin rod,
ki nežno devico ugrabljaš
k možu, o Himenaj Himen,
o Himen Himenaj,
ovij si sence s cvetjem
sladko dišečega majarona,
vzemi ognjeno kopreno, vesel semkaj,
semkaj pridi, na sněžni nogi noseč
rumeni čeveljček,
in vzdramljen ob veselem dnevu,
prepevajoč svatovske
pesmi z zvonkim glasom,
udarjaj ob tla z nogami, z roko
vihti borovo baklo.
Kajti Vinija se Manliju,
kakršna, ko časti Idalij,
je prišla Venera k frigijskemu
sodniku, z dobrim se z dobrim
znamenjem poroča devica,
kakor sije cvetoča
azijska mirta z vejicami,
ki jih boginje hamadriade
sebi v zabavo z rosno
vlago hranijo.
Zato pridi, usmeri pot semkaj,
pojdi zapustit tespijske
pečine, aonske votline,
ki jih od zgoraj namaka nimfa,
hladeča Aganipa,
in kliči gospodarico v dom,
željno novega soproga,
njen um z ljubeznijo ovijajoč,
kakor trdovratni bršljan sem in tja
oplete drevo, ko blodi.
In vi prav tako, neomadeževane
device, ki vam prihaja
enak dan, dajte, uglašeno
pojte, o Himenaj Himen,
o Himen Himenaj.
Da bi rajši, ko sliši,
da ga kličejo k njegovi
dolžnosti, semkaj usmeril pot
vodnik dobre Venere, dobri
povezovalec ljubezni.
Kateri bog naj bolj od zaskrbljenih
ljubimcev bo iskan?
Katerega bodo ljudje bolj častili
med nebeščani? o Himenaj Himen,
o Himen Himenaj.
Tebe kliče trepetajoči oče
za svoje, tebi device
razvezujejo pas z naročja,
tebe boječ z željnim ušesom
lovi novi ženin.
Ti divjemu mladeniču v roke
cvetočo deklico sam
izročiš iz naročja njene
matere, o Himenaj Himen,
o Himen Himenaj.
Nič ne more brez tebe Venera
koristi dobiti, ki bi jo dober
glas potrdil: a more,
če ti hočeš. Kdo bi si temu bogu
drznil se primerjati?
Nobena hiša brez tebe ne more
dati otrok, ne se starš
na potomstvo opreti: a more,
če ti hočeš. Kdo bi si temu bogu
drznil se primerjati?
Dežela, ki bi bila brez tvojih obredov,
ne bi mogla dati branilcev
svojim mejam: a bi mogla,
če ti hočeš. Kdo bi si temu bogu
drznil se primerjati?
Odprite zapahe vrat,
devica je tu. Vidiš, kako bakle
stresajo svetle kite?
Naj jo zadrži plemeniti sram:
a ko ga bolj posluša,
joče, ker mora oditi.
Nehaj jokati. Ni ti, Av-
runkuleja, nevarnosti,
da bi katera lepša žena
videla svetli dan, ki iz Oceana
prihaja.
Takšna navadno v pisanem
vrtičku bogatega gospodarja
stoji cvet hijacinte.
A obotavljaš se, dan mineva:
stopi naprej, nova nevesta.
Stopi naprej, nova nevesta, če
se ti že zdi, in poslušaj
naše besede. Glej, kako bakle
stresajo zlate kite:
stopi naprej, nova nevesta.
Tvoj mož, lahkomiselno predan
hudobnim prešuštnicam,
ki bi gnusne sramote lovil,
ne bo hotel stran od tvojih
nežnih prsi ločeno spati,
marveč, kakor prožna trta
oplete poleg posajena drevesa,
se bo oplel v tvoj
objem. A dan mineva:
stopi naprej, nova nevesta.
O ležišče, ki vsem...
na beli nogi postelje,
kakšne prihajajo tvojemu gospodu,
kakšne radosti, kakšne v begajoči
noči, kakšne sredi dneva
naj uživa! A dan mineva:
Stopi naprej, nova nevesta.
Dvignite, o dečki, bakle:
ognjeno kopreno vidim prihajati.
Pojdite, pojte uglašeno
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Naj ne molči predolgo predrzno
fescenninsko šaljenje,
in naj ne odreka orehov dečkom
priležnik, ko sliši, da ga je
gospodarjeva ljubezen zapustila.
Daj orehe dečkom, brezdelni
priležnik: dovolj dolgo
si se igral z orehi: čas je
že služiti Talasiju.
Priležnik, daj orehe.
Gnusile so se ti oskrbnice,
priležnik, danes in včeraj:
zdaj tvoj obraz kodrar
brije. Ubogi, ah ubogi
priležnik, daj orehe.
Pravijo, da se komaj svojih
golobradcev, z mazili odišavljeni ženin,
vzdržuješ: a vzdrži se.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Vemo, da so ti bile znane le te,
ki so dovoljene: a ženinu
te iste niso dovoljene.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Nevesta, tudi ti, kar bo tvoj
mož zahteval, glej, da ne odrečeš,
da ne bo šel iskat drugam.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Glej, kako mogočna in blažena
je hiša tvojega moža:
naj ti neprenehoma služi
(o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj).
vse dokler, tresoč trepetajoče
sence, siva starost
vsem vse ne prikima.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Prenesi z dobrim znamenjem
čez prag zlate nožice,
in vstopi skozi gladka vrata.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Poglej, kako edini leže
tvoj mož na tirskem ležišču
ves hrepeni po tebi.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Njemu nič manj kot tebi
v globini prsi gori
plamen, a še globlje.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Spusti gladko ročico
deklice, deček v obrobljeni togi:
naj že stopi k ležišču moža.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
O dobre žene, starim možem
dobro znane,
položite deklico.
o Himen Himenaj io,
o Himen Himenaj.
Zdaj lahko prideš, ženin:
žena je v spalnici zate,
s cvetočim obrazom sije
kakor bela materina dušica
ali rumeni mak.
A ženin, (tako naj mi pomagajo
nebeščani) nič manj
si lep, in Venera te
ne zanemarja. A dan mineva:
pojdi, ne obotavljaj se.
Nisi se dolgo obotavljal,
že prihajaš. Naj ti dobra Venera
pomaga, ker odkrito
želiš, kar želiš, in dobre
ljubezni ne skrivaš.
Naj prej prah afriški
in migetajočih zvezd
število prešteje tisti,
ki hoče prešteti
mnoge tisočere vaše igre.
Igrajte se, kakor vam drago, in kmalu
dajte otroke. Ne spodobi se,
da bi tako staro ime
bilo brez otrok, marveč naj se iz istega
vira vedno poraja.
Hočem, da bi mali Torkvat
iz naročja svoje matere
stegoval nežne roke
in se sladko smejal očetu
z napol odprto ustnico.
Naj bo podoben svojemu očetu
Manliju in naj ga zlahka
spoznajo vsi neuki
in naj z obrazom priča o
čistosti svoje matere.
Takšna hvala naj od njegove
dobre matere potrdi rod,
kakršen edinstven od najboljše
matere ostaja Telemahu
glas Penelopin.
Zaprite vrata, device:
dovolj smo se igrali. A dobra
zakonca, dobro živita in
z neprestano dolžnostjo vadita
krepko mladost.

Večer je tu: mladeniči, vstanite: večer z Olimpa
dolgo pričakovane komaj naposled dviga luči.
Vstati je že čas, zapustiti obilne mize;
zdaj bo prišla devica, zdaj bo zapeta svatba.
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Vidite, neveste, mladeniče? Vstanite nasproti:
gotovo Nočevestnik kaže etajske ognje.
Tako je zares: vidiš, kako urno so poskočili?
Niso brez razloga poskočili; peli bodo, kar je vredno premagati.
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Ni nam, vrstnice, pripravljena lahka zmaga:
poglejte, kako neveste pri sebi ponavljajo naučeno.
Ne ponavljajo zaman; imajo, kar je vredno pomniti.
In ni čudno, saj se z vso dušo globoko trudijo.
Mi smo drugam misli, drugam ušesa razdelili:
po pravici bomo torej premagani; zmaga ljubi skrb.
Zato zdaj vsaj svoje duhove obrnite:
zdaj bodo začele govoriti, zdaj se bo spodobilo odgovoriti.
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Večernica, kateri ogenj se nese po nebu bolj krut?
ki bi mogel hčer iztrgati iz materinega objema,
iz materinega objema iztrgati hčer, ki se oklepa,
in gorečemu mladeniču podariti čisto deklico.
Kaj store sovražniki bolj krutega ob osvojenem mestu?
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Večernica, kateri ogenj sveti na nebu bolj prijazen?
ki s svojim plamenom potrjuješ obljubljene zakone,
ki so jih sklenili možje, sklenili prej starši,
in jih niso združili, preden se je vzdignil tvoj žar.
Kaj dajo bogovi bolj zaželenega od srečne ure?
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Večernica nam je, vrstnice, odvzela eno
kajti ob tvojem prihodu straža vedno bedi.
Ponoči se skrivajo tatovi, ki jih ti isti pogosto vračajoč se,
Večernica, z zamenjanim imenom ujameš iste.
A neveste te rade grajajo z izmišljeno tožbo.
Kaj potem, če grajajo tistega, ki ga v tihi duši iščejo?
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Kakor cvetlica, skrita v ograjenih vrtovih, raste,
neznana čredi, od nobenega pluga izruvana,
ki jo božajo vetriči, krepi sonce, vzgaja dež,
mnogi dečki, mnoge deklice so si jo želeli;
ko pa je z nežnim nohtom utrgana odcvetela,
nihče od dečkov, nobena od deklic si je ni želela:
tako devica, dokler ostaja nedotaknjena, je draga svojim;
ko pa je z omadeževanim telesom izgubila čisti cvet,
ne ostane ne dečkom prijetna ne deklicam draga.
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.
Kakor osamljena trta, ki na golem polju raste,
se nikoli ne vzpne, nikoli ne vzgoji zrelega grozda,
marveč, upogibajoč nežno telo pod nagnjeno težo,
že že s koreniko doseže vrh mladike,
nje ne obdelujejo kmetje, ne junci;
a če je slučajno ista združena z brestom kot možem,
mnogi kmetje, mnogi junci jo obdelujejo:
tako devica, dokler ostaja nedotaknjena, neobdelana se stara;
ko pa je ob zrelem času dosegla enakega soproga,
je možu bolj draga in staršu manj osovražena.
In ti se ne bojuj s takšnim soprogom, devica.
Ni prav se bojevati s tistim, ki ti ga je sam oče izročil,
sam oče z materjo, ki ju je treba ubogati.
Devištvo ni vse tvoje, deloma je staršev:
tretjina je očetu, tretjina dana materi,
le tretjina je tvoja. Ne bojuj se z dvema,
ki sta zetu svoje pravice skupaj z doto dala.
Himen o Himenaj, Himen, pridi, o Himenaj.

Attis, pripeljan čez visoka morja na hitri ladji,
ko je s hitro nogo željno dosegel frigijski gaj
in prišel k temnim, z gozdovi ovenčanim krajem boginje,
tam, priganjan od besnečega blaznila, zmeden v duhu,
si je z ostrim kremenom odvalil breme iz dimelj.
In ko je začutil, da so mu udje ostali brez moškosti,
še s svežo krvjo madežeč tla zemlje,
je s snežnimi rokami naglo prijela lahki boben,
boben, trobento Kibele, tvoje, mati, posvetilo,
in tresoč z nežnimi prsti votlo bikovo kožo,
je trepetajoča začela peti tole svojim spremljevalkam:
Dajte, pojdite k visokim gajem Kibele skupaj, Gale,
skupaj pojdite, blodeča čreda dindimske gospodarice,
ki ste, iščoč tuje kraje kakor izgnanke,
sledeč mojemu nauku, z menoj kot vodnico, moje družice,
prestale deroči val in divjino morja
in razmožile telo iz prevelikega sovraštva do Venere,
razveselite duha gospodarice z burnimi blodnjami.
Naj počasno oklevanje izgine iz uma; skupaj pojdite, sledite
k frigijskemu domu Kibele, k frigijskim gajem boginje,
kjer zveni glas cimbal, kjer bobni odmevajo,
kjer frigijski piskač igra globoko na ukrivljeni trstiki,
kjer menade, ovenčane z bršljanom, silovito mečejo glave,
kjer sveta svetišča z ostrimi tuljenji razburjajo,
kjer je navada, da leta ona blodeča četa boginje,
kamor se spodobi, da mi pohitimo z burnimi plesi.
Ko je Attis, lažna žena, to zapela svojim spremljevalkam,
tolpa nenadoma s trepetajočimi jeziki zatuli,
lahki boben odmeva, votle cimbale rožljajo,
zbor hitro stopa k zeleni Idi s hitečo nogo.
Besneča, sopeč, blodeča gre, izdihajoč dušo,
spremljana z bobnom, Attis, vodnica skozi temne gaje,
kakor telica, ki se izmika bremenu, neukročena od jarma:
hitre Gale sledijo hitronogi vodnici.
In ko so utrujene dosegle dom Kibele,
od prevelikega napora zaspijo brez Cerere.
Len spanec jim z omahujočo utrujenostjo pokrije oči:
v mehkem počitku odide besneče blaznilo duha.
A ko je Sonce z žarečimi očmi zlatega obraza
obsijalo beli eter, trdna tla, divje morje,
in pregnalo sence noči s čilimi topotajočimi konji,
tedaj je Spanec, bežeč, hitro zapustil zbujeno Attis:
sprejela ga je boginja Pasiteja v trepetajoče naročje.
Tako iz mehkega počitka, hitro, brez blaznila,
ko je Attis sama v prsih premislila svoja dejanja,
in z jasnim umom videla, brez česa in kje je,
z viharno dušo je spet ponesla korak nazaj k obali.
Tam, gledajoč prostrana morja z jokajočimi očmi,
je žalostna nagovorila domovino z glasom tako bedno:
O domovina, moja stvarnica, o domovina, moja roditeljica,
ki sem te, ubogi, zapustil, kakor gospodarjem ubežni
služabniki navadno, ponesel korak h gajem Ide,
da bi bil sredi snega in ledenih brlogov zveri
in bi besneč obiskal vsa njihova skrivališča,
kje neki ali na katerih krajih te postavljeno, domovina, mislim?
Sama zenica hrepeni, da bi k tebi usmerila svoj pogled,
dokler je za kratek čas duh brez divjega blaznila.
Ali naj bom jaz, odtrgan od svojega doma, ponesen v te gaje?
domovine, imetja, prijateljev, staršev bom pogrešal?
pogrešal bom trg, palestro, stadion in telovadnice?
Ubogi, ah ubogi, tožiti je treba znova in znova, duša.
Katera vrsta podobe je, ki je nisem prevzel?
jaz žena, jaz mladenič, jaz efeb, jaz deček,
jaz sem bil cvet telovadnice, jaz sem bil ponos olja:
moja so bila obiskovana vrata, moji topli pragovi,
moja je bila hiša, ovenčana s cvetočimi venci,
ko sem moral ob vzhajajočem soncu zapustiti spalnico.
naj bom zdaj jaz strežnica bogov in služabnica Kibele?
naj bom jaz menada, jaz del sebe, jaz jalov mož?
naj naseljujem zelene, ledene, s snegom odete kraje Ide?
naj živim življenje pod visokimi vrhovi Frigije,
kjer je jelenja gozdna prebivalka, kjer merjasec, ki blodi po gajih?
Že zdaj me boli, kar sem storil, že zdaj se kesam.
Ko je iz njenih rožnatih ustnic hitro odletel glas,
prinašajoč nova sporočila k dvojnima ušesoma bogov,
tedaj je Kibela, razvezujoč speta jarma z levov,
in priganjajoč levega sovražnika črede, tako govori:
Dajmo, pravi, pojdi divji, stori, da ga blaznilo požene,
stori, da z udarcem blaznila ponese vrnitev v gaje,
tisti, ki preveč svobodno hoče ubežati mojim ukazom.
Dajmo, udarjaj hrbet z repom, prenašaj svoje udarce,
stori, da vsi kraji odmevajo od rjovečega grmenja,
divji stresaj rdečkasto grivo na mišičastem vratu.
To reče grozeča Kibela in z roko odveže jarem.
Divji sam sebe spodbujajoč razdraži besneči duh,
gre, rjove, lomi grmičevje z blodečo nogo.
A ko je prišel k vlažnim krajem beleče se obale
in zagledal nežno Attis blizu marmornih gladin morja,
naredi naskok: ona blazna beži v divje gaje:
tam je bila vedno, ves čas življenja, služabnica.
Velika boginja, boginja Kibela, boginja gospodarica Dindima,
daleč od mojega doma naj bo vsa tvoja blaznost, gospa:
druge ženi razdražene, druge ženi besneče.

Nekoč so bori, rojeni na vrhu Peliona,
baje plavali skozi bistre Neptunove valove
do tokov Fazisa in Ajetovih mej,
ko so izbrani mladeniči, moč argivske mladine,
želeč Kolhom ugrabiti pozlačeno runo,
si drznili prehiteti slane plitvine s hitro ladjo,
pometajoč sinje gladine z jelovimi vesli.
Boginja, ki jim varuje trdnjave na vrhu mest,
jim je sama naredila voz, ki leti v lahnem vetriču,
spajajoč borove pletenine z upognjenim gredljem.
Ta je prva s svojo plovbo uvedla neizkušeno Amfitrito.
Ko je z ladijskim kljunom razparala vetrovno gladino
in se je od veslanja zvrtinčeni val zbelil od pene,
so se iz belega vrtinca morja izdvignili obrazi,
morske Nereide, občudujoč čudo.
Tistega dne, če kdaj drugič, so smrtni z očmi videli
morske nimfe z golim telesom,
ki so se do dojk vzdigovale iz sivega vrtinca.
Tedaj se je Pelej, pravijo, vžgal od ljubezni do Tetide,
tedaj Tetida ni zaničevala človeške svatbe,
tedaj je sam oče spoznal, da je treba Tetidi združiti Peleja.
O v prezaželenem času vekov rojeni
junaki, pozdravljeni, rod bogov, o dobro
potomstvo mater, pozdravljeni znova
vas bom pogosto s svojo, vas bom s pesmijo nagovarjal,
in tebe posebej, izredno obogaten s srečnimi baklami,
steber Tesalije Pelej, ki mu je sam Jupiter,
sam roditelj bogov, prepustil svoje ljubezni.
Tebe je držala prelepa Tetida, Nerejeva hči?
Tebi je Tetija dovolila voditi svojo vnukinjo
in Ocean, ki z morjem objema ves svet?
Ko so ob izteku časa nastopili zaželeni dnevi,
se v hišo v shodu zgrne vsa
Tesalija, palača se napolni z veselo množico:
prinašajo darove pred seboj, radost kažejo z obrazom.
Zapuščen je Kieros, opuščajo ftiotsko Tempe
in domove Kranona ter larisejsko obzidje,
shajajo se v Farzalu, gostijo farzalske strehe.
Nihče ne obdeluje polj, junčkom se mehčajo vratovi,
nizki vinograd se ne čisti z ukrivljenimi grabljami,
bik ne trga grude z nagnjenim lemežem,
srp obrezovalcev ne tanjša sence drevesa,
umazana rja se naseli na zapuščenih plugih.
A njegov dom, kamorkoli se je bogata palača
umaknila, se blešči od sijočega zlata in srebra.
Beli se slonovina na prestolih, žarijo se čaše na mizi,
vsa hiša se veseli, blesteča od kraljevskega zaklada.
Svatovsko ležišče boginje pa je postavljeno
sredi dvorane, ki ga, zglajeno z indijskim zobom,
pokriva škrlat, barvan z rožnatim barvilom školjke.
To zagrinjalo, okrašeno s starodavnimi podobami ljudi,
z občudovanja vredno umetnostjo prikazuje kreposti junakov.
Kajti Ariadna, zroč z valobrneče obale Dije,
gleda Tezeja, ki odhaja s hitrim brodovjem,
nosé v srcu neukrotljive strasti,
in še ne verjame, da vidi, kar vidi,
saj se je tedaj prvič zbudila iz varljivega spanca
in vidi sebe zapuščeno, ubogo, na samotnem pesku.
A pozabljivi mladenič, bežeč, poganja plitvine z vesli,
prepuščajoč prazne obljube vetrovni nevihti.
Njega z daljave, izmed morske trave, z žalostnimi očmi Minosova hči
kakor kamnita podoba bakhantke gleda, o joj,
gleda in se ziblje v velikih valovih skrbi,
ne držeč tanke naglavne rute na plavem temenu,
ne pokrita na zastrtih prsih z lahkim ogrinjalom,
ne z gladko obvezo povezana mlečnobele prsi,
vse to, kar ji je zdrsnilo z vsega telesa povsod,
pred njenimi nogami so se poigravali slani valovi.
Tako se tedaj ni ne za ruto ne za lebdeče ogrinjalo
menila, marveč se je z vsem srcem, Tezej, na tebe,
z vso dušo, z vsem umom obešala, izgubljena.
Ah uboga, ki jo je z neprestanimi bridkostmi omamila
Erikina, sejoč v prsih trnove skrbi,
v tistem času, odkar je divji Tezej,
odplul z zavitih obal Pireja,
dosegel gortinske strehe krivičnega kralja.
Kajti pravijo, da je nekoč, prisiljena od krute nadloge,
da bi plačala kazen za Androgejev umor,
Kekropija imela navado dajati izbrane mladeniče
in obenem ponos deklet za obed Minotavru.
Ko so ozko obzidje mučile te tegobe,
je sam Tezej za drage Atene svoje telo
raje hotel žrtvovati, kakor da bi take
mrliče Kekropije, žive mrliče, nosili na Kreto.
In tako, opiraje se na lahko ladjo in blage vetrove,
pride k velikodušnemu Minosu in v ošabne dvore.
Komaj ga je s poželjivim pogledom zagledala kraljeva
devica, ki jo je, dihajoča sladke vonjave,
čista posteljica v mehkem materinem objemu redila,
kakršne mirte porajajo tokovi Evrota
ali kakor pomladni vetrič vzgaja pisane barve,
ni prej odvrnila od njega gorečih
oči, dokler ni z vsem telesom vžgala plamena
do dna in vsa zaplamtela v najglobljem mozgu.
O ti, ki bedno razvnemaš strasti z neusmiljenim srcem,
sveti deček, ki mešaš radosti med skrbi ljudi,
in ti, ki vladaš Golgom in listnatemu Idaliju,
v kakšnih valovih sta vrgla vžgano deklico,
ko je pogosto vzdihovala za plavim tujcem!
Kolikšne strahove je prestala s hirajočim srcem,
kolikokrat je bolj prebledela od bleska zlata,
ko je Tezej, željen boriti se z divjo pošastjo,
hlepel bodisi po smrti bodisi po nagradah slave.
Vendar ne nehvaležna, zaman obljubljajoč bogovom darce,
je s tihimi ustnicami vžigala zaobljube.
Kajti kakor na vrhu Tavra hrast, ki maha z vejami,
ali storžonosni bor s potečo skorjo,
neukrotljivi vihar, vrteč z dihom deblo,
izruje (ono se daleč, s koreninami izpuljeno,
nagnjeno zvrne in široko lomi, kar mu je na poti),
tako je Tezej divjo pošast z ukročenim telesom podrl,
ko je zaman metala roge v prazne vetrove.
Od tam je zdrav in z veliko slavo obrnil korak,
vodeč blodeče sledi s tanko nitjo,
da ga pri izhodu iz labirintskih ovinkov
ne bi zmedla neopazna zmešnjava zgradbe.
A čemu naj bi jaz, odklonivši od prvotne pesmi, več
pripovedoval, kako je hči, zapuščajoč očetov obraz,
objem sestre in nazadnje matere,
ki se je uboga veselila izgubljene hčere,
vsem tem je predpostavila sladko ljubezen Tezeja,
ali kako je, prepeljana z ladjo, prišla k penastim obalam Dije,
ali kako jo je, z očmi zvezano s spancem,
zapustil odhajajoči soprog s pozabljivim srcem?
Pogosto, pravijo, je z gorečim srcem besneč
izlivala jasnozveneče glasove iz dna prsi,
in tedaj žalostna plezala na strme gore,
od koder bi pogled raztegnila na prostrane plime morja,
tedaj tekla naproti valovom drhtečega slanega morja,
dvigujoč mehke pregrinjala z razgaljenih meč,
in žalostna izgovorila to s poslednjimi tožbami,
priklicujoč mrzle vzdihe iz mokrih ust:
Tako si me, odpeljano od očetnih oltarjev, verolomni,
verolomni, zapustil na samotni obali, Tezej?
tako odhajajoč, prezrši voljo bogov,
pozabljivi, ah, prekleta krivoprisego nosiš domov?
Ali ni nič moglo upogniti sklepa krutega
uma? ni ti bilo pri roki nobene milosti,
da bi se hotelo tvoje neusmiljeno srce nas usmiliti?
A nekoč nisi dajal teh laskavih obljub
z glasom meni, nisi mi ubogi velel upati tega,
temveč vesele zakone, zaželeno svatbo:
vse to zdaj kot prazno raztrgajo zračni vetrovi.
Zdaj naj nobena žena ne verjame prisegajočemu možu,
nobena naj ne upa, da so besede moža zveste:
dokler njihov duh, željan doseči kaj, hlepi,
se ničesar ne bojijo priseči, nič ne varčujejo z obljubami:
a brž ko je poželenje željnega uma potešeno,
se besed nič ne spominjajo, za krivoprisege se nič ne menijo.
Zagotovo sem te jaz, ko si se vrtel sredi vrtinca smrti,
rešila in raje sem se odločila izgubiti brata,
kakor da bi tebi varljivemu v skrajnem času manjkala:
za kar bom dana v raztrganje zverem in pticam
kot plen, in mrtva ne bom pokopana z nasuto zemljo.
Katera levinja te je rodila pod samotno pečino,
katero morje te je spočelo in izpljunilo s penastimi valovi,
katera Sirta, katera grabežljiva Scila, katera prostrana Karibda,
ki povrneš takšna plačila za sladko življenje?
Če ti najin zakon ni bil pri srcu,
ker si se bal krutih zapovedi starega očeta,
bi me vendar mogel odpeljati v svoje domove,
da bi ti kot sužnja služila s prijetnim delom,
božajoč svetle stopala z bistrimi vodami
ali pregrinjajoč tvoje ležišče s škrlatno odejo.
A čemu se zaman pritožujem nevednim vetrovom,
omamljena od nesreče, ki, obdarjeni z nobenimi čutili,
ne morejo ne slišati poslanih glasov ne jih vračati?
On pa se že skoraj vrti sredi valov,
in noben smrtnik se ne pokaže na prazni morski travi.
Tako je preveč zasmehljiva v skrajnem času kruta
usoda celo najinim tožbam zavidala ušesa.
Vsemogočni Jupiter, o da nekoč v prvem času
kekropske ladje ne bi bile dosegle knososkih obal,
in ne bi verolomni mornar, noseč strašen davek
neukročenemu biku, na Kreti privezal vrvi,
in ne bi ta zlobni, skrivajoč pod sladko lepoto krute
naklepe, počival v naših domovih kot gost!
Kajti kam naj se zatečem? Na kakšno upanje se, izgubljena, opiram?
Naj iščem idske gore? Ah, s širokim vrtincem
me loči, kjer deli divja gladina morja?
Naj upam na očetovo pomoč, ki sem ga sama zapustila,
sledeč mladeniču, poškropljenemu z bratovo krvjo?
Naj se tolažim z zvesto ljubeznijo soproga,
ki beži, upogibajoč prožna vesla v vrtincu?
Vrhu tega obala brez strehe, samoten otok,
in ni odprtega izhoda, ko obkrožajo valovi morja:
nobene možnosti za beg, nobenega upanja: vse je nemo,
vse je zapuščeno, vse kaže smrt.
Vendar mi oči ne bodo prej omahnile v smrt,
in čuti ne bodo prej zapustili utrujenega telesa,
preden bom, izdana, od bogov zahtevala pravično kazen
in v poslednji uri izprosila zvestobo nebeščanov.
Zato, ve, ki kaznujete dejanja mož z maščevalno kaznijo,
Evmenide, ki jim čelo, ovenčano s kačjimi lasmi,
naznanja jezo dihajočih prsi,
sem, sem pridite, poslušajte moje tožbe,
ki sem jih jaz, gorje ubogi, prisiljena iz skrajnega mozga
izreči, brez moči, goreča, slepa od blazne strasti.
Ker se te porajajo resnične iz dna prsi,
ne dopustite, da bi moja bridkost izginila v prazno,
temveč s takšnim srcem, s kakršnim me je Tezej zapustil samo,
s takšnim srcem, boginje, naj pogubi sebe in svoje.
Ko je iz žalostnih prsi izlila te glasove,
zahtevajoč zaskrbljena kazen za kruta dejanja,
je prikimal vladar nebeščanov z nepremagljivo voljo,
ob katerem prikimu sta zemlja in strašna morja
zatrepetala, in svet je stresel migetajoče zvezde.
Tezej sam pa, z umom s slepo temo
obsejan, je iz pozabljivega srca izpustil vse,
kar je prej z ustaljenim umom hranil kot naročila,
in ne dvigujoč sladkih znamenj žalostnemu očetu
se ni pokazal, da zdrav obiskuje erehtejsko pristanišče.
Kajti pravijo, da je nekoč, ko je z ladjevjem obzidje boginje
zapuščajočega sina Egej zaupal vetrovom,
objemši mladeniča, dal takale naročila:
Sin, meni edini, veliko ljubši kot življenje,
sin, ki te moram poslati v negotove nezgode,
vrnjen mi nedavno ob skrajnem koncu starosti,
ker mi moja usoda in tvoja goreča hrabrost
iztrgata tebe proti moji volji, ki mi še niso omahle
oči, nasičene z drago podobo sina,
ne bom te vesel z radostnim srcem pošiljal,
in ti ne bom dovolil nositi znamenj ugodne usode,
temveč bom najprej izlil iz uma mnoge tožbe,
sivino skruneč z zemljo in nasutim prahom,
nato bom obesil pobarvana jadra na blodeči jambor,
da bi naše bridkosti in požare naše duše
izražalo platno, potemnelo z iberskim rjavilom.
Če ti bo prebivalka svetega Itona to dovolila,
ki je prikimala, da bo branila naš rod in bivališča
Erehteja, da poškropiš desnico s krvjo bika,
tedaj pa stori, da bodo v spomljivem srcu shranjena
ta naročila živela, in naj jih noben čas ne izbriše,
da brž ko bodo tvoje oči zagledale naše griče,
naj jadrniki od vsepovsod odložijo žalno oblačilo
in naj zavite vrvi dvignejo bela jadra,
da bi jih čim prej zagledal in z veselim srcem
spoznal radost, ko te bo srečni čas vrnil.
Ta naročila, ki jih je prej z ustaljenim umom hranil,
so Tezeja kakor oblake, ki jih odžene dih vetrov,
zapustila zračni vrh sněžne gore.
A oče, ko je z vrha trdnjave iskal razgled,
izčrpavajoč zaskrbljene oči v neprestanem joku,
komaj je zagledal platno napihnjenega jadra,
se je strmoglav vrgel z vrha čeri,
verujoč, da je Tezej izgubljen po neusmiljeni usodi.
Tako je Tezej, divji, vstopivši pod žalne strehe očetnega doma,
prejel takšno bridkost od smrti, kakršno je
s pozabljivim umom prizadejal Minosovi hčeri.
Ona pa je tedaj, žalostna zroč za odhajajočo ladjo,
premlevala v ranjeni duši mnogotere skrbi.
A z druge strani je cveteč letel Jakh
s tolpo satirov in z nizarojenimi Sileni,
iščoč tebe, Ariadna, in vžgan od ljubezni do tebe.
Ki so tedaj urni povsod z omamljenim umom besneli,
"evoe" vpijoč, "evoe", nagibajoč glave.
Del njih je tresel s pokritimi konicami tirze,
del je metal ude raztrganega junca,
del se je opasoval z zvitimi kačami,
del je obhajal temne orgije v votlih skrinjah,
orgije, ki jih neposvečeni zaman želijo slišati,
druge so udarjale bobne z visokimi dlanmi
ali priklicevale tanke zvenke z gladko bronco,
mnogim so rogovi dihali hripave bučanje
in barbarska piščal je vreščala s strašnim petjem.
S takšnimi podobami bogato okrašeno zagrinjalo
je objemalo ležišče in ga pokrivalo s svojo tkanino.
Ko se je z željnim gledanjem tesalska mladina
nasitila, je začela odstopati svetim bogovom.
Tu, kakor Zefir z jutranjim pihljajem mirno morje
naježi in razgiba nagnjene valove,
ob vzhajajoči zori pod pragom blodečega sonca,
ki, sprva počasi gnani od blagega vetriča,
napredujejo in rahlo zvenijo s pljuskom smeha,
potem, ko veter raste, vedno bolj gostijo
in od daleč se leskečejo, plavajoč od škrlatne svetlobe,
tako so tedaj, zapuščajoč kraljeve strehe preddverja,
vsak k sebi z blodečo nogo povsod odhajali.
Po njihovem odhodu je prvi z vrha Peliona
prišel Hiron, noseč gozdne darove:
kajti kar koli rodijo polja, kar Tesalija na velikih
gorah ustvarja, kar ob valovih reke
poraja rodovitni dih toplega Favonija cvetlic,
te je sam prinesel spletene v pisane vence,
od katerih se je hiša, pobožana, nasmehnila s prijetnim vonjem.
Nemudoma je tu Penej, zeleneče Tempe,
Tempe, ki jih obkrožajo od zgoraj viseči gozdovi,
zapuščajoč doridske najade, ki naj bi jih slavili s plesi,
ne prazen: kajti prinesel je s koreninami vred visoke
bukve in vitke lovorje z ravnim deblom,
ne brez zibajoče se platane in upogljive sestre
vžganega Faetonta ter zračne ciprese.
Te je naokrog dvorane na široko prepletene postavil,
da bi se preddverje, zastrto z mehkim listjem, zelenilo.
Za njim sledi z bistrim srcem Prometej,
noseč obledele sledove stare kazni,
ki jo je nekoč, z udi priklenjen k skali z verigo,
odplačal, viseč z strmih vrhov.
Nato oče bogov s sveto soprogo in z otroki
pride, tebe edinega, Fojb, na nebu puščajoč
in obenem tvojo dvojčico, prebivalko gora Idra:
kajti Peleja je s teboj enako zaničevala sestra
in ni hotela slaviti svatbenih bakel Tetide.
Ko so ti na sněžnih sedežih upognili ude,
so mize obilno naložili z raznovrstno jedjo,
medtem ko so, tresoč telesa v slabotnem gibu,
Parke začele oglašati resnicoslovne napeve.
Njihovo drhteče telo objemajoč od vsepovsod je oblačilo
belo z škrlatnim robom obdajalo gležnje,
a rožnati trakovi so sedeli na sněžnem temenu,
in roke so po običaju opravljale večno delo.
Leva je držala preslico, ovito z mehko volno,
desna pa, lahno vlekoč niti z navzgor obrnjenimi
prsti, jih je oblikovala, potem, sukajoč na nagnjenem palcu,
je vrtela z gladkim vrtiljakom uravnoteženo vreteno,
in tako, odgrizujoč z zobom, je vedno izravnavala delo,
in odgriznjeni volneni koščki so se lepili na suhe ustnice,
ki so prej štrleli iz gladke niti.
Pred nogami pa so mehke kodre svetle volne
varovale pletene košarice.
Te so tedaj, pukajoč kodre, z jasnozvenečim glasom
izlile takale usode v božanski pesmi,
v pesmi, ki je noben poznejši čas ne bo obtožil zvijače:
O ti, ki množiš izredno slavo z velikimi krepostmi,
obramba ematske moči, po sinu preslavni,
sprejmi, kar ti sestre razodevajo v veseli svetlobi,
resnicoslovno prerokbo. A vi, ki sledite usodam,
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Prišla ti bo, prinašajoč zaželeno zakoncem,
Večernica, prišla bo pod srečno zvezdo soproga,
ki ti bo z dušoprevzemajočo ljubeznijo prepojila um
in se pripravila združiti s teboj medle spance,
podlagajoč gladke roke pod krepki vrat.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Nobena hiša ni nikoli obkrožila takšnih ljubezni,
nobena ljubezen ni s takšno zvezo združila ljubimcev,
kakršna je pri Tetidi, kakršna sloga pri Peleju.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Rodil se vama bo Ahil, prost strahu,
sovražnikom znan ne po hrbtu, ampak po krepkih prsih,
ki bo prav pogosto kot zmagovalec v blodečem tekmovanju teka
prehitel ognjevite sledi hitre košute.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Noben junak se mu ne bo v vojni meril,
ko bodo frigijska polja tekla od tevkrske krvi
in bo, oblegajoč trojansko obzidje v dolgotrajni vojni,
pustošil tretji dedič krivoprisežnega Pelopa.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Njegove izredne kreposti in slavna dejanja
bodo pogosto priznavale matere ob pogrebu sinov,
ko bodo razpuščale nesnežene lase s sivega temena
in tolkle uvele prsi s slabotnimi dlanmi.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Kajti kakor žanjec, ki odrezuje goste klase
pod žgočim soncem in požanje rumeneča polja,
bo podrl telesa trojanskih potomcev s sovražnim železom.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Priča njegovim velikim krepostim bo val Skamandra,
ki se povsod razliva v deroči Helespont,
čigar tok bo, zožen s kupi pobitih teles,
segrel globoke tokove, pomešane s krvjo.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Nazadnje bo priča tudi plen, dan smrti,
ko bo okrogla grmada, nakopičena na visokem nasipu,
sprejela sněžne ude zaklane device.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Kajti brž ko bo usoda dala utrujenim Ahajcem priložnost
razvezati Neptunove spone dardanskega mesta,
se bodo visoki grobovi omočili s Poliksenino krvjo,
ki bo, kakor žrtev, klonivša pod dvoreznim železom,
vrgla brezglavo telo s poklecnjenim kolenom.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Zato dajte, združite zaželene ljubezni duše.
Naj soprog sprejme boginjo v srečni zvezi,
naj se že zdavnaj željnemu ženinu izroči nevesta.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Ne bo je dojilja, ki jo ob vzhajajoči svetlobi spet obišče,
mogla oviti vrat z včerajšnjo nitjo
(tecite, vlekoč votek, tecite, vretena),
in ne bo zaskrbljena mati zaradi neskladne hčere žalostna
zaradi ločenega spanja opuščala upanja na drage vnuke.
tecite, vlekoč votek, tecite, vretena.
Take srečne napovedi Peleju so nekoč
z božanskim srcem zapele Parke.
Kajti nekoč so nebeščani navzoči obiskovali čiste domove
junakov in se kazali v smrtnem zboru,
ko pobožnost še ni bila zaničevana.
Pogosto je oče bogov v sijočem templju, spet obiskujoč
ko so ob praznikih prišle letne daritve,
gledal, kako je na tleh padlo sto bikov.
Pogosto je blodeči Liber na najvišjem vrhu Parnasa
gnal Tiade, ki so z razpuščenimi lasmi vzklikale "evan",
ko so Delfčani, drveč tekmovalno iz vsega mesta,
veseli sprejemali boga z dimečimi se oltarji.
Pogosto je v smrtonosnem boju vojne Mavors
ali gospa deročega Tritona ali ramnuška devica
navzoča spodbujala oborožene čete ljudi.
A odkar je zemlja prepojena z brezbožnim zločinom
in so vsi pregnali pravičnost iz poželjivega uma,
so bratje omočili roke z bratovsko krvjo,
sin je nehal žalovati za umrlimi starši,
oče si je zaželel pogreba mladega sina,
da bi se svobodno polastil cveta neporočene mačehe,
brezbožna mati, podlagajoč se nevednemu sinu,
brezbožna se ni bala z zločinom oskruniti bogove roditelje,
vse dopustno in nedopustno, pomešano v zli blaznosti,
je odvrnilo od nas pravičnega uma bogov.
Zato se ne blagovolijo obiskovati takšnih zborov
in ne dopuščajo, da bi se jih dotikala jasna svetloba.

Čeprav me skrb, izčrpanega od neprestane bolečine,
odvrača od učenih devic, Hortal,
in um duše ne more roditi sladkih sadov Muz:
tako se ziblje sama v tolikšnih nesrečah,—
kajti nedavno je val Letinega vrtinca mojega brata
bledo nogo, tekoč, oplakoval,
ki ga trojanska zemlja pod retejsko obalo
iztrganega našim očem tlači.
Nikoli te ne bom, brat, ljubkejši od življenja,
poslej gledal: a zagotovo te bom vedno ljubil,
vedno bom pel žalostne pesmi o tvoji smrti,
kakršne pod gostimi sencami vej prepeva
daulska ptica, žalujoč usodo pokončanega Itila,—
a vendar ti v tolikšnih žalostih, Hortal, pošiljam
te prevedene pesmi Bátiadovega sina,
da ne bi mislil, da so tvoje besede zaman zaupane blodečim vetrovom
in mi izginile iz duše,
kakor jabolko, poslano kot skrivno darilo zaročenca,
prikotali iz čistega naročja device,
ki ga je uboga pozabila, shranjeno pod mehko obleko,
in ko ob prihodu matere plane pokonci, se strese ven;
in ono se strmoglavo požene po nagnjenem toku,
njej pa priteče na žalosten obraz zavestna rdečica.

Tisti, ki je pregledal vse luči velikega sveta,
ki je spoznal vzhode in zahode zvezd,
kako se zatemni ognjeni blesk deročega sonca,
kako se zvezde umikajo ob določenih časih,
kako sladka ljubezen, skrivaj izgnajoč Trivijo pod latmijske skale,
jo skliče z zračnega kroga,
tisti isti Konon me je videl v nebeški svetlobi,
koder z Berenikinega temena,
jasno svetlečo, ki jo je ona, stegujoč gladke roke,
obljubila vsem bogovom,
v tistem času, ko je kralj, obogaten z novo svatbo,
odšel pustošit asirske meje,
noseč sladke sledi nočnega spopada,
ki ga je bojeval za deviški plen.
Ali je novoporočenkam Venera osovražena, in z lažnimi
solzicami varajo veselje staršev,
ki jih obilno prelivajo znotraj pragov spalnice?
Ne, tako naj mi bogovi resnično pomagajo, niso.
To me je moja kraljica naučila z mnogimi tožbami,
ko je njen novi mož odhajal v mračne boje.
A ti nisi žalovala, zapuščena, po praznem ležišču,
temveč po objokljivem odhodu dragega brata?
Kako globoko ti je skrb izjedla žalostni mozeg!
Kako ti je tedaj, zaskrbljeni z vsem srcem,
ob iztrganih čutih um izginil! A tebe sem jaz gotovo
poznal kot velikodušno že od majhne device.
Ali si pozabila plemenito dejanje, s katerim si dosegla kraljevi
zakon, ki si ga noben pogumnejši ne bi drznil?
A kakšne besede si tedaj izrekla, žalostna, ko si pošiljala moža!
Jupiter, kako pogosto si z žalostno roko brisala oči!
Kateri tako velik bog te je spremenil? Morda ker ljubimci
nočejo biti daleč od dragega telesa?
In tedaj si me za sladkega soproga vsem bogovom
obljubila, ne brez bikove krvi,
če bi se vrnil. On je v nedolgem času
osvojeno Azijo pridružil egiptovskim mejam.
Za katera dejanja jaz, vrnjena v nebeški zbor,
izpolnjujem stare zaobljube z novim darom.
Nerada, o kraljica, sem odšla s tvojega temena,
nerada: prisegam pri tebi in pri tvoji glavi:
naj primerno plača, če kdo prazno priseže:
a kdo bi zahteval, da je kos železu?
Tudi tista gora je bila zrušena, ki jo kot največjo na obali
slavni potomec Tije preleti,
ko so Medijci ustvarili novo morje in ko je mladina
z barbarskim ladjevjem plula skozi sredino Atosa.
Kaj bodo storili lasje, ko take reči klonijo pred železom?
Jupiter, naj pogine ves rod Halibov,
in tisti, ki je prvi začel pod zemljo iskati žile
in kovati trdoto železa!
Malo prej odrezani kodri, moje sestre, so objokovale
mojo usodo, ko se je enorojeni brat Memnona Etiopskega,
poganjajoč zrak z zibajočimi se perutmi,
prikazal, krilati konj Arsinoje Lokrijske,
in ta, dvigujoč me skozi zračne sence, odleti
in me položi v čisto naročje Venere.
Sama Zefiritida je bila tja poslala svojega služabnika,
grška prebivalka kanopskih obal,
da ne bi samo v pisani svetlobi neba
z Ariadninih senc zlata
pritrjena krona bila, temveč da bi tudi mi svetili,
posvečeni plen plavega temena,
mene, vlažno od joka, ko sem odhajala k templju bogov,
je boginja postavila kot novo ozvezdje med stara:
kajti dotikajoč se luči Device in divjega
Leva, združena s Kalisto Likaonovo,
se obračam k zahodu, kot vodnik pred počasnim Bootom,
ki se komaj pozno potopi v globoki Ocean.
A čeprav me ponoči teptajo sledi bogov,
svetloba pa me vrača sivi Tetiji,
(naj mi bo dovoljeno tu govoriti s tvojim dovoljenjem, ramnuška devica:
kajti jaz ne bom iz nobenega strahu prikrivala resnice,
tudi če me bodo zvezde raztrgale s sovražnimi besedami,
ne bom, da ne bi razkrila skritih misli resnične duše)
se ne veselim teh reči toliko, kolikor me muči, da bom vedno
daleč, daleč od temena svoje gospodarice,
s katero sem jaz, dokler je bila nekoč devica, brez vseh
mazil, popila mnogo tisočerih.
Zdaj ko vas je bakla združila z zaželeno svetlobo,
ne izročajte teles enodušnim soprogom,
razgaljujoč prsi z odvrženo obleko,
preden mi oniks izlije prijetne darove,
vaš oniks, ve, ki spoštujete pravice čistega ležišča.
A tisto, ki se je predala nečistemu prešuštvu,
njene slabe darove naj popije lahki prah kot prazne:
kajti jaz od nevrednih ne zahtevam nobenih daril.
Marveč rajši, o neveste, naj vedno sloga vaše
domove, vedno naj ljubezen neprestano prebiva.
Ti pa, kraljica, ko boš, zroč zvezde,
pomirjala boginjo Venero s prazničnimi lučmi,
ne pusti, da bi jaz, tvoja, ostala brez mazila,
temveč me rajši obdari z obilnimi darovi.
Zakaj me zadržujejo zvezde? O da bi spet postala kraljevi koder,
naj bi Orion svetil tik ob Vodnarju.

O ti, prijetna sladkemu možu, prijetna očetu,
pozdravljena, in naj te Jupiter obogati z dobro pomočjo,
Vrata, ki so, pravijo, nekoč prijazno služila Balbu,
ko je sam starec imel v lasti dom,
in ki so, pravijo, spet zlonamerno služila želji,
potem ko si, ko je starec umrl, postala poročena,
povej no nam, zakaj se pravi, da si se spremenila
in do starega gospodarja opustila zvestobo.
Ni (tako naj ugajam Ceciliju, ki so me mu zdaj izročili)
moja krivda, čeprav se pravi, da je moja,
in nihče ne more reči, da sem storila kaj napačnega:
resnica je, da tako pravi ljudstvo, ki tebe imenuje vrata!
ki, kadarkoli se najde kaj slabo storjenega,
vsi kričijo name: Vrata, tvoja krivda je.
Ni dovolj, da to poveš z eno besedo,
temveč tako, da vsakdo začuti in vidi.
Kako morem? Nihče ne vprašuje, ne se trudi izvedeti.
Mi hočemo; nam povedati ne oklevaj.
Najprej torej: da je bila, kot se pravi, izročena nam devica,
je laž. Ni se je dotaknil prejšnji mož,
čigar bodalce, mlahavejše od nežne pese, viseč,
se nikoli ni vzdignilo do srede tunike:
temveč se pravi, da je njegov oče oskrunil sinovo ležišče
in onečastil ubogo hišo,
bodisi ker je brezbožni um gorel v slepi ljubezni,
bodisi ker je bil sin nemočen, z jalovim semenom,
in je bilo treba poiskati, od kod bi bilo tisto močnejše,
kar bi moglo razvezati deviški pas.
Odličnega očeta pripoveduješ, čudovite pobožnosti,
ki je sam v naročje svojega sina scal.
In vendar pravi, da to ni edino, kar ima za znano,
Briksija, podložena pod hinejsko stražarnico,
ki jo plava Mela z mehkim tokom teče mimo,
Briksija, ljubljena mati moje Verone,
temveč pripoveduje o ljubezni s Postumijem in Kornelijem,
s katerima je ona storila hudo prešuštvo.
Tu bo kdo rekel: kaj? Ti, Vrata, to poznaš,
ki ti nikoli ni dovoljeno biti stran od gospodarjevega praga,
ne prisluškovati ljudstvu, temveč tu pribita na tram
navadno le zapiraš ali odpiraš hišo?
Pogosto sem jo slišala s prikritim glasom govoriti
samo z deklami o teh svojih sramotah,
imenujoč po imenu tiste, ki smo jih omenili, saj je
upala, da nimam ne jezika ne ušesca.
Vrhu tega je dodajala nekoga, ki ga nočem imenovati,
da ne bi dvignil rdečih obrvi.
Visok človek je, ki mu je nekoč veliko pravd naprtila
lažna porodnina z lažnivim trebuhom.

Ker mi ti, potrt od usode in bridke nezgode,
pošiljaš to pismo, napisano s solzami,
da bi te kot brodolomca, vrženega iz penastih valov morja,
dvignil in vrnil s praga smrti,
ki mu ne sveta Venera pusti počivati v mehkem spancu,
zapuščenemu na samski postelji,
in ne Muze s sladko pesmijo starih pisateljev
razveseljujejo, ko zaskrbljeni um prebedi,
to mi je drago, ker me imenuješ svojega prijatelja
in od tod zahtevaš darove Muz in Venere.
A da ti moje nevšečnosti ne bi bile neznane, Manlij,
in da ne bi mislil, da sovražim dolžnost gostoljubja,
poslušaj, v kakšnih valovih usode se sam potapljam,
da ne bi več od ubogega zahteval blaženih daril.
V času, ko mi je bila prvič izročena čista toga,
ko je cvetoča mladost preživljala prijetno pomlad,
dovolj sem se igral; boginja ni nevedna o meni,
ki sladko grenkobo meša med skrbi:
a vse to zanimanje mi je z žalostjo odvzela bratova
smrt. O brat, ubogemu meni odvzet,
ti, ti si umirajoč zlomil mojo srečo, brat,
s teboj skupaj je pokopana vsa naša hiša,
vse naše radosti so s teboj skupaj propadle,
ki jih je v življenju hranila tvoja sladka ljubezen.
Ob njegovi smrti sem iz vsega uma pregnal
ta zanimanja in vse naslade duše.
Zato, kar pišeš, da je za Katula v Veroni sramotno,
ker tu vsak, kdorkoli od boljšega slovesa,
greje mrzle ude na zapuščenem ležišču,
to, Manlij, ni sramotno, bolj je bedno.
Oprostil boš torej, če ti tega, kar mi je žalost odvzela,
teh daril ne dajem, ko ne morem.
Kar zadeva, da nimam pri sebi velike zaloge pisateljev,
to je zato, ker živimo v Rimu: tam je dom,
tam moje bivališče, tam se troši moja mladost;
sem me spremlja le ena skrinjica izmed mnogih.
Ker je tako, ne bi hotel, da bi sodil, da to delam
z zlobnim umom ali z ne dovolj plemenito dušo,
ker ti, ki zahtevaš oboje, ni na voljo zaloge:
sam bi ti ponudil, če bi bila kakšna zaloga.

Ne morem molčati, boginje, v kateri reči mi je Alij
pomagal ali s kolikšnimi uslugami mi je pomagal,
da ne bi bežeči čas s pozabljivimi veki
v slepi noči prikril te njegove naklonjenosti:
temveč povem vam, vi pa naprej povejte mnogim
tisočem, in storite, da bo ta list govoril, ko bo star,
in naj bo mrtev vedno bolj in bolj znan,
in naj visoki pajek, ki plete tanko mrežo,
ne dela svojega dela na zapuščenem Alijevem imenu.
Kajti kakšno skrb mi je zadala dvolična Amatuzija,
veste, in v kakšni vrsti me je pahnila v propad,
ko sem gorel tako, kakor trinakrijska skala
in malijska voda pri etajskih Termopilah,
in žalostne oči niso nehale kopneti od neprestanega joka
in lica se močiti z žalostnim dežjem,
kakor svetel potok na zračnem vrhu gore
priskoči izpod mahovnate skale,
ki, ko se strmoglavo skotali iz nagnjene doline,
gre skozi sredino poti gostega ljudstva,
sladka olajšava utrujenemu popotniku v potu,
ko težka vročina razpoka izsušena polja.
Tu, kakor mornarjem, premetavanim v črnem viharju,
pride ugoden veter, ki nežneje piha,
izprošen zdaj z molitvijo k Poluksu, zdaj h Kastoru,
takšna nam je bila Alijeva pomoč.
On je odprl zaprto polje s široko potjo,
on nam je dal hišo, on gospodarico,
v kateri bi izvrševala skupne ljubezni.
Kamor je moja svetla boginja z mehko nogo
vstopila in na obrabljenem pragu bleščečo podplat
naslonila, postavila s škripajočim sandalom,
kakor je nekoč, goreč od ljubezni do soproga, prišla
Laodamija v Protezilajevo hišo,
začeto zaman, ko še ni s sveto krvjo
žrtev pomirila nebeških gospodarjev.
Nič naj mi tako zelo ne ugaja, ramnuška devica,
kar bi se nepremišljeno začelo proti volji gospodarjev.
Kako lačen oltar hrepeni po pobožni krvi,
se je naučila Laodamija, ko je izgubila moža,
prisiljena spustiti vrat novega soproga,
preden bi prihajajoča ena in spet druga zima
v dolgih nočeh nasitila željno ljubezen,
da bi mogla živeti ob pretrganem zakonu:
za kar so Parke vedele, da ni daleč,
če bi šel kot vojak k trojanskemu obzidju:
kajti tedaj je zaradi ugrabitve Helene Troja začela
k sebi klicati prvake Argivcev,
Troja (o groza), skupni grob Azije in Evrope,
Troja, bridki pepel mož in vseh kreposti:
ki je tudi našemu bratu prinesla bedno smrt.
O joj, brat, ubogemu meni odvzet,
o joj, ubogemu bratu odvzeta prijetna svetloba,
s teboj skupaj je pokopana vsa naša hiša,
vse naše radosti so s teboj skupaj propadle,
ki jih je v življenju hranila tvoja sladka ljubezen.
ki ga zdaj tako daleč, ne med znanimi grobovi
ne blizu sorodnega pepela položenega,
temveč v gnusni Troji, v nesrečni Troji pokopanega,
zadržuje tuja zemlja na skrajnih tleh.
K njej se je tedaj, pravijo, hiteč od vsepovsod, grška mladina
skupaj zapustila domača ognjišča,
da ne bi Paris, vesel odpeljane prešuštnice, v prostem
miru preživljal počitka v pomirjeni spalnici.
Ob tej nezgodi ti je tedaj, prelepa Laodamija,
bil iztrgan zakon, sladkejši od življenja in duše,
soprog: tako te je, srkajoč v vrtincu ljubezni,
plima odnesla v strmo brezno,
kakršno, pravijo Grki, blizu kilenskega Feneja
izsuši mastna tla, ko se izčrpa močvirje,
ki ga je nekoč, prekopavši prerezan mozeg gore,
pravijo, izkopal lažnorojeni Amfitrionov potomec,
v času, ko je z zanesljivo puščico pobil stimfalske pošasti
po ukazu slabšega gospodarja,
da bi se vrata neba obrabila od več bogov,
in Heba ne bi bila v dolgem devištvu.
A tvoja globoka ljubezen je bila globlja od tistega brezna,
ki te je tedaj, neukročeno, naučila nositi jarem.
Kajti niti od starosti izčrpanemu očetu ni tako draga
edinka, ko hrani glavo poznega vnuka,
ki, ko je komaj naposled najden za dedno bogastvo,
vnese ime v potrjene listine,
in odvzame brezbožne radosti zasmehovanemu sorodniku,
odžene jastreba s sive glave:
in nobena golobica se ni tako veselila sněžnega goloba,
ki, se pravi, mnogo bolj nespodobno
vedno trga poljube z grizljajočim kljunom,
kakor tista žena, ki je posebej poželjiva:
a ti si sama premagala velike strasti teh,
ko si se enkrat zbližala s plavim možem.
Vredna, da ji tedaj popustim ali nič ali le malo,
se je moja luč zatekla v moje naročje,
okoli katere je pogosto tekajoč sem in tja Kupid
žarel, bel v žafranasti tuniki.
In čeprav se ne zadovolji z enim Katulom,
bomo prenašali redke skrivnosti sramežljive gospodarice,
da ne bi bili preveč nadležni na način bedakov:
pogosto celo Junona, največja med nebeščani,
prebavi gorečo jezo ob krivdi soproga,
poznavajoč najštevilnejše skrivnosti vsepoželjivega Jupitra.
In vendar ni prav ljudi primerjati z bogovi,
odstrani nehvaležno breme trepetajočega starša.
In vendar mi ona ni bila pripeljana z očetovo desnico
v hišo, dišečo od asirskega vonja,
temveč mi je dala čudovita darca v skrivni noči,
vzeta iz naročja samega njenega moža.
Zato je dovolj, če je nam edinim dan
tisti dan, ki ga ona zaznamuje z belejšim kamenčkom.
To darilo, ki sem ga zmogel dovršiti v pesmi,
se ti, Alij, vrača za mnoge usluge,
da vašega imena ne bi z grobo rjo dotaknil
ta in oni dan in drugi in drugi.
K temu naj bogovi dodajo kar največ, kar je Temida nekoč
navadno prinašala kot darove starim pobožnim:
bodita srečna ti in obenem tvoje življenje
in hiša, v kateri sva se z gospodarico igrala,
in tisti, ki nam je v začetku dal zemljo,
od katerega so se najprej rodile vse dobrine,
in daleč pred vsemi ona, ki mi je dražja od mene samega,
moja luč, ob kateri mi je, dokler je živa, sladko živeti.

Ne čudi se, zakaj ti nobena ženska,
Ruf, noče podložiti nežnega stegna,
tudi če bi jo omehčal z darilom redke obleke
ali z nasladami prozornega dragega kamna.
Škoduje ti neka slaba govorica, po kateri se pravi,
da ti v dolini pod pazduhami prebiva divji kozel.
Tega se vsi bojijo. In ni čudno: kajti zelo huda
je zver, in nobena lepa deklica ne bi legla z njo.
Zato bodisi ubij kruto nadlogo nosov,
bodisi se nehaj čuditi, zakaj bežijo.

Moja ženska pravi, da se ne bi hotela poročiti z nikomer
rajši kot z menoj, tudi če bi jo snubil sam Jupiter.
Pravi: a kar ženska pravi željnemu ljubimcu,
je treba pisati v veter in v deročo vodo.

Če je komu po pravici zoprn prekleti kozel pazduh,
ali če koga upravičeno seka počasni protin,
ta tvoj tekmec, ki izvršuje vajino ljubezen,
je čudovito od tebe dobil obe nadlogi.
Kajti kolikorkrat jebe, tolikokrat se maščuje obema:
njo pobija s smradom, sam pa gine od protina.

Nekoč si govorila, da poznaš samo Katula,
Lesbija, in da namesto mene ne bi hotela imeti Jupitra.
Ljubil sem te tedaj ne le kakor drhal ljubico,
temveč kakor oče ljubi sinove in zete.
Zdaj sem te spoznal: zato, čeprav goreč silneje,
si mi vendar mnogo cenejša in lažja.
Kako je to mogoče? vprašaš. Ker takšna krivica ljubimca
sili bolj ljubiti, a manj želeti dobro.

Nehaj si o komerkoli obetati zaslug za dobroto
ali misliti, da more kdo postati pobožen.
Vse je nehvaležno, nič ne velja, da si storil dobro:
ne, celo dolgočasi, dolgočasi in bolj škodi:
kakor meni, ki me nihče ne pritiska huje in bridkeje
kakor tisti, ki me je pravkar imel za edinega in edinstvenega prijatelja.

Gelij je slišal, da ima stric navado grajati,
če kdo govori ali počne razuzdanosti.
Da se to njemu ne bi zgodilo, je pregnetel stricu samo
ženo in strica napravil za Harpokrata.
Kar je hotel, je storil: kajti čeprav zdaj samega strica
nabija v usta, stric ne bo črhnil besede.

Dotod je bil pripeljan moj um po tvoji krivdi, moja Lesbija,
in tako se je sam pogubil s svojo lastno vdanostjo,
da ti zdaj ne more več želeti dobro, tudi če bi postala najboljša,
in ne nehati ljubiti, tudi če bi vse počela.

Če je človeku, ko se spominja prejšnjih dobrih dejanj, kakšna naslada,
ko misli, da je pobožen,
in da ni prelomil svete zvestobe, ne v nobeni zvezi
zlorabil božje volje za varanje ljudi,
mnoge radosti te čakajo pripravljene v dolgem življenju, Katul,
iz te nehvaležne ljubezni.
Kajti karkoli morejo ljudje komu dobrega reči
ali storiti, to si ti rekel in storil:
vse to je propadlo, zaupano nehvaležni duši.
Zakaj bi se torej še naprej mučil?
Zakaj se ne utrdiš v duši in se od tam ne umakneš
in kljub nasprotovanju bogov nehaš biti nesrečen?
Težko je nenadoma odložiti dolgo ljubezen;
težko je, a to storiš, kakorkoli že.
To je edina rešitev, to moraš premagati;
to stori, bodisi je mogoče bodisi ni.
O bogovi, če je vaše usmiljenje, ali če ste komu kdaj
v sami smrti prinesli poslednjo pomoč,
poglejte name, ubogega, in če sem živel čisto,
iztrgajte mi to kugo in pogubo!
O joj, kako mi je otrplost, prikradajoč se v globino udov,
izgnala iz vsega srca vse radosti.
Ne prosim več tega, da bi me ona v zameno ljubila,
ali, kar ni mogoče, da bi hotela biti čedna:
sam si želim ozdraveti in odložiti to gnusno bolezen.
O bogovi, povrnite mi to za mojo pobožnost.

Ruf, meni zaman in prazno zaupan kot prijatelj
(zaman? ne, z veliko in hudo ceno),
si se tako prikradel k meni in, žgoč mi drobovje,
o joj, ubogemu iztrgal vse najine dobrine?
Iztrgal si, o joj, kruti strup najinega
življenja, o joj, kuga najinega prijateljstva.

Gal ima brate, izmed katerih je enega žena prekrasna,
drugega sin ljubek.
Gal je prijeten človek: kajti spaja sladke ljubezni,
da z lepim dečkom leže lepa deklica.
Gal je bedak in ne vidi, da je poročen,
ki kot stric uči prešuštvo strica.
A zdaj me boli to, da je čiste deklice čiste
poljube oskrunila tvoja umazana slina.
A tega ne boš storil nekaznovano: kajti vsi veki te bodo
poznali in stara govorica bo povedala, kdo si.

Lezbij je lep: kako pa ne? Ki ga Lesbija raje mara
kakor tebe z vsem tvojim rodom, Katul.
A vendar naj ta lepotec proda Katula z rodom vred,
če najde tri poljube znancev.

Kaj naj rečem, Gelij, zakaj postanejo tiste rožnate ustnice
belejše od iberskega snega,
zjutraj, ko odideš od doma, in ko te osma ura zbudi
iz mehkega počitka sredi dolgega dne?
Nekaj je gotovo: ali resnica šepeta,
da požiraš napete velikosti sredine moža?
Tako je zares: kričijo počena črevesja ubogega
Viktorja, in ustnice, zaznamovane z iztisnjeno sirotko.

Ali ni v tako velikem ljudstvu mogel biti, Juvencij,
lep človek, ki bi ga ti začel ljubiti,
razen tega tvojega iz umirajočega kraja Pizavra,
gosta, bolj bledega od pozlačenega kipa?
ki ti je zdaj pri srcu, ki si ga drzneš postaviti pred nas
in ne veš, kakšno hudodelstvo počneš.

Kvintij, če hočeš, da bi ti Katul dolgoval oči
ali karkoli drugega, kar je dražje od oči,
ne iztrgaj mu tega, kar mu je mnogo dražje
od oči, ali karkoli je dražje od oči.

Lesbija mi vpričo moža govori kar največ hudega:
to je tistemu tepcu največje veselje.
Mula, nič ne čutiš. Če bi, pozabivši name, molčala,
bi bila ozdravljena: zdaj pa, ker renči in oporeka,
se ne le spominja, temveč, kar je mnogo hujša reč,
je jezna: to je, gori in govori.

"Hkoristi" je govoril, kadarkoli je hotel reči
"koristi", in "zasede" je Arij "hzasede",
in tedaj je čudovito upal, da je izvrstno govoril,
ko je kolikor je mogel izrekel "hzasede".
Verjamem, tako mati, tako svobodni ujec njegov,
tako materin ded je govoril in babica.
Ko so ga poslali v Sirijo, so vsem počivala ušesa:
slišala so te iste besede blago in lahno,
in poslej se niso bala takšnih besed,
ko nenadoma prispe grozljiva novica,
da jonski valovi, potem ko je tja odšel Arij,
niso več jonski, temveč "hjonski".

Sovražim in ljubim. Zakaj to počnem, morda vprašaš.
Ne vem, a čutim, da se dogaja, in trpim muke.

Kvintija je mnogim lepa, meni je bela, visoka,
ravna. To posamezno tako priznavam,
a onega celotnega, da je lepa, tajim: kajti nobene miline,
nobenega zrnca soli ni v tako velikem telesu.
Lesbija je lepa, ki je vsa najlepša,
in je vsem sama odvzela vse čare.

Nobena ženska ne more reči, da je bila toliko ljubljena
resnično, kolikor si bila ti, Lesbija moja, ljubljena od mene:
nobena zvestoba ni bila nikoli v nobeni zvezi tako velika,
kolikršna je bila v ljubezni do tebe najdena z moje strani.

Kaj počne tisti, Gelij, ki z materjo in sestro
poželjivo srbi in prebdi noči z odvrženimi tunikami?
Kaj počne tisti, ki ne pusti strica biti moža?
Ali sploh veš, koliko zločina prevzame nase?
Prevzame, o Gelij, toliko, kolikor ne opere niti skrajna Tetija
ne roditelj nimf Ocean:
kajti ni nobenega zločina, dlje od katerega bi mogel iti,
tudi če bi se, sklonivši glavo, sam požrl.

Gelij je suh: kako pa ne? Ki mu tako dobra mati
in tako krepka živi in tako mikavna sestra
in tako dober stric in vse tako polno deklic
sorodnic, zakaj bi torej nehal biti mršav?
Ki, tudi če se ne dotakne ničesar, razen tega, česar se ni dovoljeno dotikati,
boš našel, zakaj je lahko mršav, kolikor hočeš.

Naj se rodi mag iz brezbožne zveze Gelija
in matere in naj se nauči perzijskega vedeževanja:
kajti mag se mora poroditi iz matere in sina,
če je resnična brezbožna vera Perzijcev,
da bi hvaležen z ugodno pesmijo častil bogove,
topeč masten pripon v plamenu.

Nisem zato, Gelij, upal, da mi boš zvest
v tej moji bedni, tej pogubljeni ljubezni,
ker bi te dobro poznal ali te imel za stanovitnega
ali da moreš um zadržati pred sramotno gnusobo,
temveč zato, ker sem videl, da ti ni ne mati ne sestra
tista, do katere me je razjedala velika ljubezen;
in čeprav sem bil s teboj povezan z mnogim občevanjem,
nisem verjel, da ti je to zadosten razlog.
Ti pa si to imel za dovolj: toliko veselja imaš v vsaki
krivdi, v katerikoli je kaj zločina.

Lesbija mi vedno govori hudo in nikoli ne molči
o meni: naj poginem, če me Lesbija ne ljubi.
Po katerem znaku? Ker je pri meni prav tako: preklinjam jo
neprestano, a naj poginem, če je ne ljubim.

Nič si preveč ne prizadevam, Cezar, ugajati tebi,
in ne vedeti, ali si bel ali črn človek.

Kurac prešuštvuje. Prešuštvuje kurac, gotovo.
To je tisto, kar pravijo: lonec sam nabira zelenjavo.

Zmirna mojega Cine je bila naposled po deveti žetvi
odkar je bila začeta, in objavljena po deveti zimi,
medtem ko je Hortenzij petsto tisoč v enem...
Zmirna bo poslana daleč do votlih valov Satraha,
Zmirno bodo sivi veki dolgo prebirali.
A Voluzijevi anali bodo umrli prav pri Padovi
in bodo pogosto dajali ohlapne ovoje skušam.
Mali spomeniki mojega tovariša naj bodo meni pri srcu:
a ljudstvo naj se veseli napihnjenega Antimaha.

Če more karkoli prijetnega ali dobrodošlega nemim grobovom
priti iz naše bolečine, Kalv,
s hrepenenjem, s katerim obnavljamo stare ljubezni
in objokujemo nekoč opuščena prijateljstva,
gotovo prezgodnja smrt ni v tolikšno bolečino
Kvintiliji, kolikor se veseli tvoje ljubezni.

Nisem (tako naj me bogovi ljubijo) mislil, da je kakšna razlika,
ali bi vohal usta ali rit Emilija.
Nič čistejše ni to, in nič bolj umazano ono,
resnično je celo rit čistejša in boljša:
kajti brez zob je. To pa ima zobe poldrugi čevelj dolge,
dlesni pa kakor pri starem koritu,
vrhu tega razprto žrelo, kakršno ima v vročini
razklana pizda scajoče mule.
Ta jebe mnoge in se dela mikavnega,
in ni izročen mlinu in oslu?
Če se ga katera dotakne, ali naj ne mislimo, da bi mogla
lizati rit bolnega rablja?

Nate, če na kogarkoli, se more reči, smrdljivi Vikcij,
tisto, kar se pravi blebetavim in bedastim:
s tem svojim jezikom bi, če bi ti bilo potrebno, mogel
lizati riti in surove usnjene čevlje.
Če hočeš nas vse popolnoma pogubiti, Vikcij,
zini: popolnoma boš dosegel, kar želiš.

Ukradel sem ti, medtem ko si se igral, medeni Juvencij,
poljubček, sladkejši od sladke ambrozije.
A tega nisem odnesel nekaznovano: kajti več kot uro
se spominjam, da sem bil pribit na vrh križa,
medtem ko sem se ti opravičeval in z nobenimi solzami
nisem mogel niti malce odvzeti tvoji krutosti.
Kajti brž ko se je to zgodilo, si ustnice, splaknjene z mnogimi
kapljami, obrisal z vsemi členki,
da ne bi ostalo nič, kar bi se prijelo z mojih ust,
kakor umazana slina oscane vlačuge.
Vrhu tega nisi nehal izročati ubogega mene sovražni
Ljubezni in me mučiti na vsak način,
da se mi je tisti poljubček iz ambrozije spremenil
v žalostnejšega od žalostnega čmerike.
Ker ubogi ljubezni določaš takšno kazen,
poslej ne bom nikoli več kradel poljubov.

Celij Avfilena in Kvintij Avfileno,
cvet veronskih mladeničev, umirata od ljubezni,
ta brata, oni sestro. To je tisto, čemur pravijo
resnično sladko bratsko tovarištvo.
Komu naj bolj naklonim? Celij, tebi: kajti tvoje se je nam
z dejanji izkazalo edinstveno prijateljstvo,
ko mi je blazen plamen žgal mozeg.
Bodi srečen, Celij, bodi v ljubezni mogočen.

Skozi mnoge narode in čez mnoga morja nošen
prihajam, brat, k tem žalostnim pogrebnim daritvam,
da bi te obdaril z zadnjim darom smrti
in zaman nagovoril nemi pepel,
ker mi je usoda odvzela tebe samega,
o ubogi brat, po krivici mi iztrgan.
Zdaj vendarle to, kar je po starem običaju prednikov
izročeno kot žalosten dar k pogrebnim daritvam,
sprejmi, oblito z obilnim bratskim jokom,
in na veke, brat, pozdravljen in zbogom.

Če je kdaj kaj zaupnega izročeno molčečemu zvestemu prijatelju,
čigar zvestoba duha je do dna znana,
boš spoznal, da sem tudi jaz po njihovi pravici posvečen,
Kornelij, in imej me za Harpokrata postalega.

Ali mi, prosim, vrni deset tisoč sestercev, Silo,
in potem bodi, kolikor hočeš, divji in neukrotljiv:
ali, če te veseli denar, nehaj vendar, prosim,
biti zvodnik in obenem divji in neukrotljiv.

Veruješ, da sem mogel preklinjati svoje življenje,
tisto, ki mi je dražje od obeh oči?
Nisem mogel, in če bi mogel, ne bi tako pogubno ljubil:
a ti s Taponom delaš vse spake.

Kurac poskuša splezati na piplejsko goro:
Muze ga z vilicami vržejo strmoglav dol.

Kdor vidi dražbarja skupaj z lepim dečkom,
kaj naj misli, razen da se hoče prodati?

Če je komu, ki hrepeni in želi, kdaj pripadlo
nekaj nepričakovanega, to je duši prav posebej drago.
Zato je to drago tudi nam, dražje od zlata,
da se vračaš, Lesbija, k meni hrepenečemu:
vračaš se k hrepenečemu in nepričakujočemu, sama se vračaš
k nam. O dan, zaznamovan z belejšim znamenjem!
Kdo živi srečnejši od mene samega, ali kdo bo mogel
imenovati stvari, bolj zaželene od tega življenja?

Če bi, Kominij, po volji ljudstva tvoja siva starost,
oskrunjena z nečistimi navadami, poginila,
zares ne dvomim, da bi bil najprej sovražni dobrim
jezik, izrezan, vržen požrešnemu jastrebu,
izdolbene oči bi požrl s črnim grlom krokar,
čreva psi, ostale ude volkovi.

Prijetno, moje življenje, mi obljubljaš, da bo ta
najina ljubezen med nama večna.
Veliki bogovi, storite, da bo mogla resnično obljubiti
in da to izreče iskreno in iz srca,
da nama bo dano skozi vse življenje ohraniti
to večno zavezo svete prijateljske ljubezni.

Avfilena, dobre ljubice se vedno hvalijo:
prejemajo plačilo za to, kar se namenijo storiti.
Ti, ker si mi obljubila, ker si lagala, si sovražna;
ker niti ne daš, a pogosto jemlješ, delaš zločin.
Ali bi bilo pošteno storiti, ali čedne bi bilo
ne obljubiti, Avfilena: a pograbiti darove
z goljufijo pomeni več kakor lakomna vlačuga,
ki se s celim telesom prostituira.

Avfilena, živeti zadovoljna s samim možem
je za omožene hvala izmed izbranih hvalnic:
a bolj se spodobi komurkoli in kakorkoli podleči,
kakor kot mati roditi brate od strica.

Velik mož si, Nazon, in vendar ni velik mož, kdor
gre dol s teboj: Nazon, velik si in pathik.

Ko je bil Pompej prvič konzul, sta dva, Cina, imela navado
uporabljati Mecilijo: zdaj, ko je spet postal konzul,
sta ostala dva, a zrasla so na vsakega
po tisoč. Rodovitno je seme prešuštva.

Zaradi firmanskega posestva Kurac ne po krivem velja
za bogatega, saj ima toliko odličnih stvari na njem:
ptičji lov vsake vrste, ribe, travnike, njive in divjad.
Zaman: stroški prekašajo pridelek.
Zato dopuščam, naj bo bogat, dokler vsega manjka;
hvalimo posestvo, dokler sam v hiši strada.

Kurac ima blizu trideset oralov travnika,
štirideset njive: ostalo so morja.
Zakaj ne bi mogel v bogastvu prekositi Krojza,
kdor v enem posestvu poseduje toliko dobrin,
travnike, njive, velikanske gozdove, pašnike in močvirja
tja do Hiperborejcev in do Oceanskega morja?
Vse to je veliko, a vendar je sam še povrhu največji,
ne človek, temveč zares velik grozeč kurac.

Pogosto sem ti z vnetim, lovečim duhom iskal,
kako bi ti mogel poslati pesmi Batiada,
da bi te pomiril do naju, in da ne bi poskušal
metati sovražnih puščic naravnost v mojo glavo,
zdaj vidim, da sem si ta trud zaman naložil,
Gelij, in da tu najine prošnje niso zalegle.
Proti nam se tem tvojim puščicam izognemo s plaščem:
a ti, preboden z našimi, boš dal pokoro.